Pretresljivo razkritje Oprah: babica jo je tepla za vsak spodrsljaj

Oprah Winfrey danes svet leži pred nogami. Ustoličila se je namreč kot kraljica televizijskih pogovornih oddaj z več kot dvema milijardama evrov premoženja, podobno pa ji prav nič ne manjka niti v zasebnem življenju, saj jo že 35 let greje ljubezen istega moškega, njenega Stedmana Grahama.


A da se mu je lahko prepustila z vsem srcem, je terjalo dolga leta dela na sami sebi, saj je v sebi nosila rane težkega otroštva, v katerem občutka ljubljenosti in varnosti ni poznala. Domača sta ji bila zgolj strah pred naslednjim tepežem in mraz vseobsegajoče osamljenosti. »Čustvo, ki ga najbolj povezujem s svojim otroštvom, je osamljenost,« je v svoji novi knjigi What Happened to You?: Conversations on Trauma, Resilience, and Healing zapisala Oprah in med platnice ujela tudi zlorabo, ki jo je trpela pod težko roko babice.
 

Starši skupaj le eno noč

Ni bila otrok ljubezni. »Moji starši so bili skupaj le eno noč, pod krošnjo starega hrasta, devet mesecev pozneje pa sem prišla jaz.« Mama Vernita Lee je ni pozdravila z ljubeznijo in radostjo, pač pa je dojenčico prepustila svoji mami Hattie Mae, ki je verjela v trdo vzgojo in disciplino s tepežem. »To je bila tedaj splošno sprejeta kazen za otroke, a sem že tedaj, pri le treh letih vedela, da je to, kar sem doživljala, narobe. Tepla me je za vsako malenkost. Če sem polila vodo, po nesreči razbila kozarec, če nisem sedela povsem pri miru in tiho.«

Kazen pa ni bila le lahen udarec, pač pa lahko precej nasilno in krvavo pretepanje, ob čemer se je Oprah spomnila tistega dne iz svojih najrosnejših dni, ko je morala babici v hišo prinesti vedro vode. A ji je malce pljuskalo prek roba, ne nazadnje je bila drobna deklica, povrhu pa si je drznila v vodo namočiti tudi prste in se otroško poigrati. »Zagrabila je šibo in mi jih resno napela. Ko sem si pozneje nadela svojo oblekico za v cerkev, se mi je ena od ran na hrbtu odprla, kri pa je zamazala mojo 'talepšo' oblekico.«

Za vsak spodrsljaj je bila tepena, tepež pa je morala sprejemati molče in celo z nasmehom. »Posledice tega sem nosila še dolgo v odraslost. Zaradi tega sem vedno, ne glede na vse, poskušala ustreči ljudem. Potrebovala sem dobro polovico svojega življenja, da sem se vendar naučila postaviti meje in reči ne.« A čeprav ve, da je bila telesna zloraba, ki jo je doživljala pod babičino roko, napačna, je babica zgolj ponavljala to, kar je najbolje poznala. Hattie Mae namreč ni bila le nasilnica, hkrati je bila tudi žrtev lastnega moža.


»Z babico sva spali v isti sobi, v isti postelji, dedek pa v sobi poleg. Neko noč, bilo je sredi noči, pa je vstal in prišel k nama. Zbudila sem se ob babičinih krikih, ko jo je davil. Uspelo se ji je ga otresti, ga odriniti, obe sva zbežali ven. Od tega incidenta dalje je vsak večer vrata najine sobe zabarikadirala s stolom, okoli kljuke pa navezala prazne konzerve, ki bi vnaprej opozorile na dedkov prihod. Ponoči sem spala z enim ušesom odprtim, če bodo zažvenketale.«
 

Molila, da bi jo varovali angeli

Prvih šest let svojega življenja je živela pri babici, v revščini podeželja v Misisipiju. Po njeni smrti pa sta si jo podajala mama in oče. »Pri šestih sem šla živet k mami in počutila sem se vse prej kot dobrodošlo. Tisti večer, ko sem prispela, me je materina stanodajalka, lastnica penziona, z enim pogledom premerila in dejala, da bom spala na verandi. Sama je bila namreč precej svetle polti, lahko bi se skoraj izdajala za belko, in si ni želela imeti pod streho temnopolte deklice z afro lasmi.« Namesto da bi se Vernita postavila za svojo hčer, je zgolj prikimala. »Mama je odšla v hišo, zaprla vrata, sama pa sem ostala na verandi, prestrašena do obisti. Občutek osamljenosti in zapuščenosti je bil tako močan, da sem začela jokati. Zamišljala sem si, kako me bo sredi noči ugrabil ropar. Ali pa me zadavil. Prvo noč sem preždela na kolenih, molila k bogu, naj me zavarujejo angeli. Uslišal me je.«



Oprahino novo življenje z mamo ni bilo težko le tisto prvo noč. Vselej se je namreč počutila kot neželena nadloga. »Za drobiž je delala kot sobarica, morala je nahraniti tri majhne otroke. Za materinsko skrb in ljubezen ni bilo ne časa ne energije. Vselej sem se počutila, kot da sem ji v breme, le še dodatna usta, ki jih mora nahraniti. Ne vem, če sem se kdaj počutila ljubljeno. To pa je vplivalo na mojo sposobnost občutiti ljubezen tudi kot odrasla ženska.«