Preveč ga boli, da bi bral očetove dnevnike

Starši v očeh svojih otrok niso povsem običajna bitja. Ne želijo videti, da tudi njih ženejo telesni nagoni, jih trpinčijo strahovi, preganjajo notranji demoni in so, kratko rečeno, krvavi pod kožo. »Bojim se jih prebrati,« priznava Robert de Niro in si ne drzne odpreti osebnih dnevnikov svojega očeta, v katere je Robert de Niro Sr., precej znano ime v umetniških krogih iz sredine prejšnjega stoletja, čigar slike visijo tudi v priznanih ustanovah kot Hirschhorn Museum, Brooklyn Museum in Baltimore Museum of Art, surovo iskreno in brez olepševanja prelival svoje stiske, od denarnih težav do strahu pred lastnimi mislimi in soočanja s svojimi homoseksualnimi nagnjenji.


Oskarjevec se zaveda, da je pomembno poznati svoje korenine, in si želi, da bi tudi njegovi otroci vsaj iz pripovedovanja poznali dedka, ki ga je leta 1993 na njegov 71. rojstni dan vzel rak. In morda tudi zato de Niro ohranja očetov slikarski atelje nedotaknjen in je pred petimi leti delček njegovega življenja ovekovečil v 40-minutnem dokumentarcu Remembering the Artist Robert De Niro Sr. Tedaj je celo odprl očetove intimne zapise, a je preletel le delčke. Pa vendar dovolj, da je uvidel bolečino, ki je stiskala srce njegovega očeta. A medtem ko še ni pripravljen prebirati njegovih najbolj osebnih misli, je dal njegove dnevnike, ki so od 1963. nastajali debelo desetletje, vseeno na razpolago zgodovinarjem, da so spisali knjigo Robert De Niro Sr: Paintings, Drawings and Writings: 1942–1993, ki prihaja na knjižne police že ta mesec. »S tem se še ne morem soočiti, očetove dnevnike bom prebral, ko bom čutil, da je napočil pravi trenutek,« a je vseeno pokukal v tiste zapise, ki so jih zgodovinarji uporabili za prihajajočo knjigo. »Težko jih je bilo brati. Preganjali so ga notranji demoni. Žal mi je zanj.«


Zvezdnikovi starši so se ločili že pri njegovih dveh letih, da je oče zapustil ženo in sina zaradi homoseksualnih nagnjenj, pa je de Niro izvedel leta pozneje. »Nisem vedel. Za očetovo usmerjenost mi je, sicer po ovinkih, povedala mama pozneje, ko sem bil že odrasel. Deloma sem razumel.« A de Niro starejši nikoli ni v celoti mogel sprejeti, da so mu ljubši moški. Preganjali so ga občutki krivde, zato je – tako je zapisal v dnevnike – »ničkolikokrat molil, da bi bil ozdravljen svoje duševne in čustvene bolezni«. Hkrati pa dodal, »da bi mu Bog, če ne bi želel, da je homoseksualec, na pot pripeljal žensko, ki bi ga ljubila in bi jo ljubil jaz. A v resnici niti ne želim biti ozdravljen homoseksualnosti.«

Očeta so mučili še drugi demoni. »V meni se kopiči strah. Kopiči se nelagodje ob mojih lastnih mislih, impulzih in občutjih. Marsičesa niti dnevniku ne zaupam. Moje bolečine, samopomilovanje, tožbe so precej globlje od tega, kar mi je uspelo ubesediti.«

Bil je umetnik v pravem pomenu besede. Genialen že kot otrok, s prvo samostojno razstavo pri 23 letih, a hkrati notranje trpinčen vse življenje. A je kljub stiskam občutil tudi lepa, topla čustva ponosa, ko je gledal sina, kako postaja eno največjih imen sedme umetnosti svoje generacije. »Nikoli me ni posedel in dejal, da so mu všeč moji filmi. A vem, da je bil ponosen,« meni zvezdnik, ki je tudi v dnevnikih lahko zasledil drobce očetovskega ponosa. »Moj sinček je odrasel,« je de Niro starejši pisal, ko je njegov sin začel dobivati vse več filmskih ponudb.