Priljubljena pevka razkrila, kako grozljivo otroško je imela

Svet jo je spoznal kot vselej široko nasmejano lepotičko, od katere je vel življenjski optimizem. In morda so tudi zato Jessico Simpson že pred petimi leti začele snubiti založniške hiše, naj spiše motivacijski priročnik, kako živeti polno in dobro. A je vedela, da bi bilo to neiskreno, »če bi sprejela ponudbo, bi bila gromozanska lažnivka«, zato je namesto tega na več kot 400 straneh spominov Open book (Odprta knjiga) orisala svoje življenje, ki pa ni bilo rožnato. »Samo sebe sem ubijala z alkoholom in tableti,« je priznala in razkrila, da se je v omami začela izgubljati tudi, da bi ublažila bolečino, morda celo pokopala spomin na to, da je bila kot deklica žrtev spolne zlorabe.


Stara je bila šest let, ko je bila oropana otroške nedolžnosti in vere v sočloveka. »Prespala sem pri prijateljici, hčerki družinskega prijatelja,« kar je slednji izkoristil na najgnusnejši način. »Začel je tako, da me je žgečkal po hrbtu in božal, kar pa je nato prešlo v dejanja, ki so bila skrajno neprijetna. O tem sem želela povedati staršem, a čeprav sem bila žrtev, sem se čutila skoraj krivo.« Zato je molčala in bila tiho šest let, dokler ji ni na družinskem izletu spomin na mučno noč kar sam od sebe zletel iz ust. »Oče je ostal tiho, mama pa je le pripomnila, da je vedela, da se mi je nekaj primerilo. Nikoli več nismo ostali pri tem očetovem prijatelju, a hkrati se nikoli nismo pogovoril.«

Notranje ravnovesje se je v pevki začelo krhati in rušiti že tisto noč pred 33 leti, ko bila šestleten deklič. A če ji je travme tedaj še uspelo skriti globoko v nezavedno, so pozneje stres in pritiski, ki so prišli s kariero v glasbi in filmu ter medijsko prepoznavnostjo, terjali svoje. Pred samo seboj in stiskami, ki jim ni znala nadeti imena, je začela bežati v objem alkoholne in tabletarske omame, nevarne substance pa so ji postale tolikšna bergla, da je – tako ji je alarmantno dejal celo zdravnik – ogrozila lastno življenje.

»Samo sebe sem ubijala dan za dnem. Prijateljem, ki so me začeli svariti, sem govorila, da moram nehati, da se tega zavedam, a resnica je bila, da problema nisem prepoznala, dokler ni bilo prepozno. Moj kozarec je bil vedno do roba poln alkohola.« Pri čemer ni bilo pomembno, ali je jutro ali večer, praznik ali običajen dan. Vse do prelomnega dne pred tremi leti, novembra 2017, ko sta z možem Ericom Johnsonom otroka peljala v šolo. »Ura je bila komaj pol osmih zjutraj, pa sem že popila kozarček ali dva. Do večera, ko smo se začeli pripravljati na noč čarovnic, sem bila že povsem odsotna. Sanjalo se mi ni, kakšne kostume sta imela otroka in kje sta jih dobila. Dosegla sem dno.« A je bil to tudi začetek njenega treznega življenja, že naslednji dan je steklenico namreč za vselej postavila v kot.

Nehati piti je bilo, tako pravi Jessica, najlažje. »Do steklenice sem namreč čutila le bes, saj me je alkohol spremenil v otopelo bitje. Težak del pa je bil, ko sem začela hoditi na terapijo. In to je bilo težko in boleče, saj sem se morala soočiti z vsemi travmami, stiskami in bolečinami.« A je, ko je te vendar predelala, končno lahko začela živeti resnično polno, zadovoljno in srečno.