Priljubljeni raper razkril, zakaj ima takšne izpade

Nekaj ekscentričnosti si zvezdniki lahko privoščijo, morda jim to celo pritiče, pa tudi marsikatero krepko jim njihovi oboževalci oprostijo. Toda Kanye West, čigar izpadov smo se v minulih letih sicer že skoraj navadili, je v zadnjih mesecih prestopil vse meje. Od tega, da je za svoj album uporabil fotografijo kopalnice pokojne Whitney Houston, češ da je umetnost, do trditve, da je bilo suženjstvo izbira temnopoltih. Toda njegovo vedenje je imelo globlji vzrok, nad katerim sam nima nadzora. Zdravniki so mu namreč diagnosticirali bipolarno motnjo.

To je Kanye razkril precej svojstveno, češ da je to njegova »nadnaravna moč. Sem superjunak!« Ob to so se prenekateri spet lahko obregnili in raper je priznal, da navadni smrtniki s podobnimi duševnimi motnjami slednjih verjetno res ne morejo prepoznati kot blagoslova. »Lahko se štejem med srečne, saj ljudje, ki niso Kanye, a imajo tovrstne težave, teh ne morejo kot jaz preliti v glasbeni album, zaradi katerega se nato počutijo izvrstno.«

Zlom kot streznitev

Zdravniki so mu šele lani odkrili resnico njegovega zdravstvenega stanja, čeprav je že prej postalo jasno, da zvezdnika nekaj pošteno pesti. Vrhunec je bil pred dvema letoma, ko je doživel popoln duševni zlom in zaradi tega pristal v bolnišnici. »Zadovoljen sem, da se mi je to zgodilo. Zaradi doživetega sem danes močnejša oseba,« zdaj pravi West, saj je bil zlom kot streznitev, ki je razkadila oblake, da je lahko razluščil, kaj vse ga teži. »Zdaj vem, da so do tega privedli stres, strah, občutek, da me nenehno motrijo in nadzirajo ter z menoj manipulirajo. Bil sem kot kmet na šahovnici.«


Počasi se je nabiralo, ena stvar za drugo, dokler se novembra 2016 ni zlomil in so ga morali reševalci prisilno odpeljati v bolnišnico. »Umetnik sem, zato vse doživljam izjemno čustveno,« pravi. Zato je tudi njega globoko pretreslo, ko so roparji v pariškem hotelu napadli in okradli njegovo ženo Kim Kardashian. To je bila prva kaplja. Druga – nenehen pritisk in tekmovalnost v glasbenih krogih. To je privedlo do tega, da tudi po dva dni ali celo več ni zatisnil očesa, kronična neprespanost pa je njegovemu telesu in duševnosti zadala močan udarec. Da bi bila čaša polna, je postal odvisen tudi od tablet. »Zadrogiran sem bil, nenehno sem bil v omotici opiatov, zasvojili so me,« priznava, čeprav je večino morda še bolj presenetilo, čemu je po tabletah sploh posegel. V želji, da bi bil lep in da ga mediji ne bi mogli zaradi kilograma ali dveh preveč spremeniti v tarčo posmeha, je šel namreč na liposukcijo. Še dodatno presenetljivo je to, ker je zaradi zapletov po lepotni operaciji izgubil mamo Dondo. »Nisem hotel, da bi me zasmehovali, da sem debeluh, zato sem se odločil za liposukcijo. V bolnišnici so mi prvič dali tablete. Nato pa sem hitro spoznal, da jih jemljem tudi pozneje, ko delam, ko vozim, vsak dan. Sprva eno, nato dve na dan, pristal sem na sedmih tabletah na dan. Zadet od tablet sem tvital norosti.«

Zasvojenosti z opiati se je zdaj sicer otresel, vseeno pa so tablete zaradi diagnosticirane bipolarne motnje postale njegova stalnica. »Zdravila niso popolna rešitev, so pa rešitev. Vsaj za zdaj, saj me umirijo,« pripoveduje in dodaja, da je pomoč našel tudi v pogovoru o svojih notranjih vrenjih. »Je kot terapija, čeprav nisem začel obiskovati psihiatra. Namesto tega se pogovarjam s prijatelji in družino. Če ne drugega, jih pokličem in z njimi po telefonu govorim tudi slabo uro, toliko, da prevetrim, kar se mi dogaja in kar me teži.«