Igralec prodal imetje, da je pomagal brezdomcem
Valižanski zvezdnik Michael Sheen je sklenil, da ne bo več snemal filmov, da bi z mastnimi honorarji sebi financiral razkošno zvezdniško življenje, polno privilegijev, raje bo delal, da precej manj srečnim od sebe vsaj nekoliko olajša vsakdan.
»V preteklih letih sem spoznal, da želim biti eden tistih, ki pomagajo drugim, podobno, kot je toliko ljudi v preteklosti pomagalo meni. Nočem biti moški, ki le žanje sadove nečesa, kar so drugi pomagali saditi,« je dejal igralec, ki je predlani skoraj vse svoje imetje porabil za izvedbo svetovnega nogometnega pokala za brezdomce, ki bi brez njegove podpore ostal brez sredstev. »Nekaj izjemno osvobajajočega je v spoznanju, da lahko v to in ono vložim velike vsote denarja in hkrati vem, da ga bom znova lahko zaslužil. V bistvu sem se spremenil v neprofitnega igralca, v socialno podjetje.«
Pred dvema letoma se je zgodil tisti prelomni trenutek, ki je igralčevo življenje in njegovo perspektivo obrnil na glavo. V valižanskem Cardiffu so se pripravljali na izvedbo svetovnega nogometnega prvenstva, pri katerem se za pokal potegujejo skupine brezdomcev z različnih koncev sveta, tudi v upanju, da jih bo to navdahnilo, da spremenijo svoje življenje. A tik pred zdajci je tekma ostala brez sredstev, to pa je prišlo na ušesa tudi Sheenu.
»Moral sem sprejeti odločitev, morda najpomembnejšo doslej. Lahko preprosto odkorakam proč, pustim, da izvedbe pokala ne bo, čeprav bi bilo tako ogromno ljudi prikrajšanih za izkušnjo, ki jim sicer nikoli ne bi bila dana in bi jim morda spremenila življenje. Lahko pa tega ne dopustim.« In odločil se je za slednje, čeprav je to pomenilo, da je moral, da je zbral dovolj denarja, prodati svoji hiši na obeh straneh luže, v ZDA in Angliji. »Priznam, bilo je kar strašljivo in nadvse stresno, še dolgo bom plačeval za to. A sem tudi ugotovil, da bi takšne reči še vedno lahko počel, če bom še naprej služil denar. Potem me to ne bo uničilo.«
Začel je financiranje pokala za brezdomce, nato pa pogled že usmeril naprej. Ko ga je igralski projekt pripeljal v domači Wales, je spoznal, koliko majhnih dobrodelnih in neprofitnih organizacij, za katere niti vedel ni, je samo v njegovem domačem kraju. »Spoznal sem majhne skupine, ki poskušajo pomagati mladim skrbnikom in so imele ravno toliko sredstev, da so v življenju otrok lahko poskrbele za majhno spremembo, morda da so šli en večer v tednu kegljat ali v kino, in so bili lahko vsaj takrat zgolj otroci.«
V bistvu sem se spremenil v socialno podjetje, v neprofitnega igralca.
A ko se je tri mesece pozneje spet vrnil, je videl, da se je vir teh sredstev izsušil, skupine pa so morda celo izginile. »Tem ljudem želim pomagati. Ne želim biti le pokrovitelj ali glas podpore, želim narediti več.« Zato se je odločil za stalno vrnitev v Wales, med prvimi dobrodelnimi dejanji pa je podpora tamkajšnjim študentom. V naslednjih petih letih bo tako 58 tisoč evrov namenil za štipendije, ki bodo valižanskim študentom pomagale oditi študirat na univerzo v Oxfordu.
