Prva nemška igralka, ki ji je uspelo v Hollywoodu
V newyorškem fotografskem muzeju International Centre of Photography (ICP) so odprli razstavo okoli 250 fotografij legendarne nemško-ameriške filmske igralke in pevke Marlene Dietrich (1901–1992). Bila je prva nemška igralka, ki je postala uspešna v Hollywoodu.
Razstava z naslovom Play the Part: Marlene Dietrich v uglednem muzeju v newyorški četrti Lower East Side na Manhattnu predstavlja dela fotografov, kot so Eve Arnold, Cecil Beaton, Lee Miller, Irving Penn in Edward Steichen. Številne fotografije so prvič na ogled v ZDA in dokumentirajo življenje in kariero Dietrichove, ki je dosegla uspeh s filmi, kot je eden od prvih nemških celovečernih zvočnih filmov Modri angel, in pesmimi, kot sta Ich hab noch einen Koffer in Berlin (V Berlinu imam še kovček) pa tudi slovita priredba pesmi Lili Marleen.
Iz Berlina v Hollywood
Rodila se je 27. decembra 1901 v premožni družini v Berlinu in že kot mlada odkrila ljubezen do glasbe in igre. Ko je bila stara enajst let, je iz svojega imena Marie Magdalene in vzdevka Lene sestavila ime Marlene. Leta 1923 je posnela svoj prvi film Mali Napoleon, v katerem je imela manjšo vlogo. Na snemanju filma Tragedija ljubezni je spoznala svojega bodočega moža Rudolfa Sieberja, s katerim je bila do njegove smrti leta 1976; hči Maria Elisabeth Sieber se jima je rodila leta 1924.
Leta 1930 je emigrirala v ZDA, saj je glasno nasprotovala rastočemu nacističnemu režimu v Nemčiji in se leta 1937 tudi odrekla nemškemu državljanstvu. Med drugo svetovno vojno je dejavno podpirala ameriške vojake in zbirala sredstva za begunce. Za svoja prizadevanja je 1947. prejela ameriško odlikovanje medaljo svobode, Francija ji je za zasluge med vojno podelila najvišje civilno odlikovanje red legije časti.
Na odhod v Ameriko je vplival tudi njen klasični film Plavi angel, ki ga je posnela leta 1930 z režiserjem Josefom von Sternbergom, s katerim je na drugi strani luže posnela še več filmov, kot so Maroko, Onečaščena, Šanghaj-ekspres, Plavolasa Venera in Hudič je ženska. Z novo slavo je spremenila videz in postala bolj hollywoodska: izgubila je precej kilogramov, pravijo, da si je dala izpuliti nekaj zob, da bi njeni ličnici prišli še bolj do izraza, von Sternberg pa ji je pomagal pri učenju angleščine.
Sodelovala tudi z drugimi režiserji
Dietrichova je pozneje sodelovala tudi z drugimi režiserji, kot so George Marshall, Ray Enright, Billy Wilder, Alfred Hitchcock in Orson Welles, s katerimi je posnela filme, ki so še utrdili njen sloves (Zunanja zadeva, Tožilčeva priča, Dotik zla, Sojenje v Nürnbergu, Trema). Po letu 1953 je večinoma nastopala kot pevka. Zadnji film je posnela leta 1978, in sicer nemški Lepi žigolo, revni žigolo, v katerem je nastopila z britanskim glasbenikom Davidom Bowiejem.
Na filmskem platnu in v resničnem življenju je izzivala spolne norme svojega časa – bila je znana kot biseksualka, v življenju pa je imela vrsto afer z znanimi igralci in igralkami –, kar jo je postavilo v osrčje feministične in lezbične filmske zgodovine.
Leta 1975 je med nastopom v Sydneyju padla z odra in si zlomila stegnenico, zaradi česar je morala končati kariero. Leta 1979 je izdala avtobiografijo. Zadnja leta je preživela v svojem stanovanju v Parizu, odvisna od alkohola in protibolečinskih tablet. Umrla je 6. maja 1992 zaradi odpovedi ledvic, stara 90 let. Pokopana je v Nemčiji, na pokopališču Städtischer Friedhof III, v bližini svoje mame, ki je umrla kmalu po drugi svetovni vojni.
