Razgaljene lepotice zamenjali glasbeniki

Kot se spreminja družba, tako se mora spreminjati in v korak s časom stopati tudi sloviti Pirellijev koledar, ki so ga nekdaj predvsem moški težko pričakovali, saj so z njegovih lesketajočih se strani zapeljevale razgaljene lepotice. A prikazovanje erotike so začeli postopno opuščati pred desetletjem, še dodaten zagon za drugačen koncept jim je dalo tudi gibanje #MeToo. Leta 2016, ko je za fotoaparatom stala Annie Leibovitz, v objektiv denimo ni lovila seksi lepotic in poudarjala njihovih telesnih atributov, ampak se je raje odločila za portretiranje žensk, ki so tako ali drugače izstopale zaradi profesionalnih, socialnih, kulturnih, športnih ali umetniških dosežkov.


»Mora se razvijati. Tako je veliko zanimivejši,« Pirellijevo evolucijo pozdravlja tudi Bryan Adams, ki je ustvaril letošnjo izdajo koledarja, ki pride novembra. Kot rdečo nit je kanadski zvezdnik, ki je svojo pot sicer začel kot glasbenik in si kot zvezda rock glasbe tudi ustvaril ime, izbral glasbenike na turneji. Torej to, kar je bilo lani tako nedosegljivo kot sanje.

Izbil si je zob

Začel je kot pevec, a že debelo desetletje navdušuje tudi kot profesionalni fotograf, čigar dela so krasila reviji, kot sta britanski Vogue in Harper's Bazaar, razstavljal je v galerijah in izdal več fotografskih knjig, med njimi portrete vojnih veteranov iz Afganistana in brezdomce. Njegovo delo samo po sebi govori o njegovi fotografski žilici, zaradi česar so mu že lani zaupali fotografiranje za Pirellijev koledar, a je projekt ustavila pandemija. Ni pa ustavila Adamsove ustvarjalnosti, med karanteno je namreč dobil zamisel, da bi pred objektiv postavil glasbenike in jih vsaj na fotografijah poslal na koncertne odre, če že v resničnosti niso mogli iti. S fotografskim medijem se je odločil raziskati različne vidike tega, kako je biti na turneji, želel je ujeti vse, od jutra v hotelski sobi prek potovanja v avtobusu do pričakovanja nastopa v zaodrju.


Na slikah je zamrznil nekatera največja imena glasbene industrije, kot so Cher, Grimes, Iggy Pop, Rita Ora, Normani, Bohan Phoenix, St. Vincent, Saweetie in Kali Uchis, pri fotografiranju pa so mu nadvse pomagale tudi lastne večdesetletne izkušnje z glasbenih turnej. Čeprav je tokrat nastopal kot fotograf, je hkrati glasbenik in je s svojimi portretiranci govoril isti jezik. »Ko se srečamo, se med nami nemudoma razvije tiho razumevanje drug drugega, tudi če se prej nismo spoznali. Dovolj je dejstvo, da sva oba glasbenika,« je dejal Adams in dodal, da je, čeprav je bil on tisti, ki je vihtel umetniško taktirko, tudi vsak glasbenik dodal svoje h končnemu izdelku. »Kot fotograf lahko narediš le en del. Lahko imam scenarij in zamisel, a je nato odvisno od portretiranca, ali to deluje. Vsak od umetnikov je prispeval svoj značaj, iz mojih idej je nato prosevala njihova osebnost.«


Fotkal je Rito Oro v kopalni kadi. Cher v garderobi, kako po zrcalu riše s krvavo rdečo šminko. A v še posebno veselje mu je bilo v objektiv loviti s srebrno barvo prekritega Iggyja Popa. Fotografiranje glasbenika ga je namreč popeljalo v preteklost, v leto 1981, ko je šel na Iggyjev koncert v Brooklynu. Tedaj si je Iggy v obraz zalučal mikrofon, pri čemer si je zbil sprednji zob, vse od tedaj pa se je Bryan spraševal, ali se je to dejansko zgodilo. Med fotkanjem je bila skrivnost razrešena, Iggy mu je zgodbo potrdil.