Multimilijarder se je spet razletel na kolesu. Smrti je zrl v oči že najmanj 75-krat

Pustolovski ​multimilijarder Richard Branson si je za svete vzel besede novinarja Hunterja S. Thompsona, češ da življenje ne sme biti varna pot do groba, ko te k večnemu počitku položijo še v lepem telesu, ki ne kaže nikakršnih sledi, da je živelo. Ne, truplo mora kričati, kako divjo in neverjetno vožnjo ima za sabo. In Bransonovo bo z zaceljenimi zlomi nedvomno kazalo znake vratolomne življenjske poti, saj je svojemu naboru poškodb, ki jim verjetno niti sam ne zmore več slediti, nedavno dodal nove.

»Med kolesarjenjem po otoku Virgin Gorda (na Deviških otokih, op. p.) sem pošteno padel. Zapeljal sem v luknjo na cesti, poletel s kolesa in trdo pristal na tleh. Dobil sem ureznino na komolcu in grd hematom na boku, a k sreči si nisem ničesar zlomil,« je sporočil adrenalinski odvisnik in dodal, da je kljub vnovični poškodbi pravi srečko, saj je pri 73 letih še vedno čil, zdrav in telesno aktiven, verjetno precej bolj kot marsikateri desetletja mlajši moški. »Pogumni morda ne živijo večno, toda previdni sploh živijo ne!« je še udarno sklenil v povsem svojem slogu.

Najnovejši poškodbi za Bransona nista nič. Čeprav ga bo nekaj časa bolelo, je bil to vendar le padec in ne tudi bližnje srečanje s smrtjo, ki ji je milijarder zrl v oči že (najmanj) 75-krat. Toliko bližnjih srečanj z Matildo si je namreč zapomnil in tudi popisal v svoji drugi avtobiografiji Finding My Virginity iz leta 2017.

Omeniti velja grd udarec v glavo med skokom z elastiko z Viktorijinih slapov leta 2004. Leta 1976 je moral upravljati ultralahko letalo, potem ko se je usedel vanj in je kar vzletelo. Štiri leta pozneje, pisalo se je leto 1980, se je med sprehajanjem po svojem zasebnem otoku Necker nerodno spotaknil in (skoraj) padel v globoko sotesko, kjer bi se na dnu sploščil, če ga v zadnjem hipu ne bi ujel in na varno potegnil prijatelj.

Gliser sredi morja obrnilo na glavo

Leta 1985 je sklenil podreti hitrostni rekord v prečkanju Atlantika, a je njegov gliser sredi morja obrnilo na glavo, tako da so ga morali reševati s helikopterjem. Dve leti pozneje, ko je poskušal z zračnim balonom preleteti Atlantik, se je spet nekaj zalomilo in se je rešil s skokom v morje. Pred osmimi leti ga je med plavanjem med morskimi psi v kristalnih vodah okoli Kajmanskih otokov napadel morski bič, na tem istem potovanju pa si je med postankom za nakupovanje poškodoval lobanjo, ko je priletel v neprebojna steklena vrata. Skratka, če ima mačka devet življenj, jih ima bogataški pustolovec še vsaj nekajkrat toliko.

Brodolom, napad divjih živali, strmoglavljenje zračnega balona. V ta nabor smrtonosnih izkušenj lahko doda tudi več skoraj pogubnih kolesarjenj. Leta 2016 se je kolesarski izziv na Virgin Gordi zanj končal z zlomljeno ličnico in nekaj pretrganimi kitami, ko je po klancu navzdol spregledal ležečega policaja, ga je katapultiralo čez krmilo. »V tistem se mi je življenje odvrtelo pred očmi, prepričan sem bil, da bom umrl. Z glavo naprej sem namreč letel proti asfaltu,« se spominja.

A je imel vnovič srečo, večino udarca so namreč prestregli njegovo lice in ramena, »to, da sem nosil čelado, mi je rešilo življenje. Nisem mogel verjeti, da nisem končal mrtev ali najmanj paraliziran.« Podobno pred tremi leti, ko so mu med vzdržljivostno in adrenalinsko dirko odpovedale zavore – tedaj bi lahko zgrmel v prepad, se zaletel v nasproti vozeči avto ali zapeljal v jarek. Odločil se je za možnost številka štiri. S kolesa je skočil na sokolesarja, tako da sta oba trdo pristala na cesti, polomljena, a živa.