Sedem let trpljenja Sandre Bullock

Leto 2014 je v življenjski knjigi Sandre Bullock zapisano z grozečimi črkami strahu in travme. Poleti tega leta se je v njen dom namreč priplazil s hollywoodsko zvezdnico obseden Joshua James Corbett, pred katerim se je skrila v omaro in upala, da bo policija do nje prišla pravočasno.

Iz nič je lahko začela neutolažljivo jokati tudi med vožnjo. FOTO: Amo/x17online.com

A to je bil zgolj zadnji v nizu travmatičnih dogodkov, zaradi skupka katerih je bila pred tem, da se duševno zlomi. »Če se ne zberem in sestavim, bom umrla. Telo mi bo izdalo velik, prevelik račun,« si je mislila in se obrnila na profesionalno pomoč. »Prositi nekoga za pomoč, priznati, da je nekaj narobe, je v nasprotju z mojo vzgojo. Tega me je bilo groza. A sem vedela, da moram to storiti, če želim, da imata moja otroka mamo.«

Posttravmatski sindrom

Grozeč vdor v zvezdničino zasebnost, ki jo je oropal notranjega miru, je bil pred sedmimi leti na naslovnicah vseh malce tračarsko obarvanih revij. Pricurljalo je, da jo je Corbett dolgo zalezoval, si v mislih risal njuno romantično prihodnost, v njen dom pa je vlomil z načrtom posilstva. Toda to so bili policijski izsledki, ki so obsedenca spravili na kliniko za duševno bolne. Sandrina plat vsega je ostala nepoznana.

Hvaležna je, da je na tisto usodno noč njen sinko spal pri varuški. FOTO: Amo/x17online.com

Do sedaj, ko je igralki uspelo predelati travme in se je o vsem prvič odločila spregovoriti. Povedala je, da je na tisto noč groze, bilo je okoli prve jutranje ure, sprva zaslišala neznan ropot. Hitro se je zaklenila v spalnico, poklicala policijo, za nameček pa se skrila v omaro. Mislila si je, da se to ne more dobro končati, a je bila hvaležna vsaj za to, da njenega tedaj štiriletnega sinka Louisa ni bilo doma.

»To je bila gola sreča. Verjetno je bila to edina noč, da ga ni bilo doma. Slučajno mi je dan prej varuška dejala, da lahko prespi pri njej, saj je vedela, da bom tisti dan do poznih ur delala. Če bi bil doma, bi se verjetno vse odvilo precej drugače, sama bi se na dogodke odzvala drugače. Verjetno ne bi pobegnila v omaro,« je dejala Sandra in nadaljevala, da je bil vlom, ko je bila doma, le kaplja čez rob.

Tista kaplja, ki bi jo lahko pahnila v brezno. »Časovnica je bila nora. Louis je imel visoko vročino, z njim je bilo tako slabo, da so ga stresali krči, izgubil je zavest. Mislila sem, da bo umrl. Tri dni kasneje pa me je pičil strupen pajek. Izpadati so mi začeli lasje, imela sem cele gole zaplate. Nato se je zgodil še vlom sredi noči,« je povzela dogodke, ki so privedli do tega, da se je pod težo čustvenega stresa začela lomiti.

Groze vloma ji ni uspelo predelati sami. FOTO: Twitter

Sprva se niti zavedala ni, kako jo je sosledje travmatičnih dogodkov notranje načelo. A je počasi ugotavljala, da ji na prsih nenehno težko leži tesnobnost, za vsak nič je planila v jok.

»Med vožnjo sem, denimo, sprva pogledala levo in ne desno, in že sem neutolažljivo hlipala. S prijateljico sem listala revijo, počela sem torej nekaj, kar mi je sicer v užitek, ko se mi je v prsih začela dvigovati panika. Priznala sem si, da se mora to nehati, čeprav še nisem vedela, da trpim za posttravmatskim stresnim sindromom. A nisem želela, da te travme, strahove in tesnobo prenesem na otroke. Nisem želela biti takšna mati.« Zato je obiskala psihoterapevta, pod njegovo taktirko pa se je z metodo EMDR lotila predelovanja travm.

»Tega me je bilo strah. V mislih sem se namreč morala vrniti v tisto noč, ko sem se skrila v omaro, vse, kar sem tedaj čutila, podoživljati, tolikokrat, dokler mi ni na to uspelo gledati drugače,« je povedala in dodala, da vse od tistega poletnega dne pred sedmimi leti ni bila še niti en dan povsem sama.