CHRIS ROCK
Sedem ur na teden joka na terapiji
Chrisa Rocka v šoli obmetavali z baloni, polnimi urina. Pri 55 letih se je končno naučil plavati.
Odpri galerijo
Chrisu Rocku je neverbalna komunikacija španska vas. FOTO: Press Release
Za vse se lahko zahvali namazanemu jeziku in smislu za humor. Zabavno pripovedovanje je Chrisu Rocku namreč prineslo tri emmyje, zavihtel se je v peterico najboljših stand up komikov vseh časov, za pasom ima tudi štiri grammyje, že dvakrat pa so mu zaupali vodenje in povezovanje najodličnejšega večera filmske industrije, podelitve oskarjev.
A če bi to koga napeljalo na misel, da zvezdnik nima težav s komunikacijo, bi pošteno usekal mimo. Zdravnik mu je na začetku tega leta na podlagi izčrpavajočih kognitivnih testov – devet ur je testiral in proučeval komikove odzive in odgovore – namreč postavil diagnozo neverbalne učne motnje. Ali, preprosteje, Chrisu dela preglavice razumevanje neverbalnega izražanja, bolj pretanjenih nians jezika skoraj ne zazna. Kar naj bi mu sicer prišlo več kot prav pri njegovih zabavnih skečih, a močno otežilo medčloveške stike in vzdrževanje razmerij. Zato je zvezdnik težko pogoltnil, zajel zrak in pri svojih 55 letih prvič zaprosil za strokovno pomoč.
Že večino letošnjega precej prekletega leta tako sedem ur na teden preživi na terapiji, si lajša dušo, joka in odkriva samega sebe. Kar prizna z nemalo ponosa in zadovoljstva, saj bo naposled poračunal z duhovi preteklosti in postal samozavesten moški tudi stran od odra. Z nekaj refleksije je namreč že odkril, da se v njem bijeta velikanski ego – ta se izrazi na odru in pred kamerami – in šibka samozavest, ki nad njim zagospodari v zasebnosti.
Med letoma 2005 in 2009 se je na malih ekranih vrtela priljubljena situacijska komedija Vsi sovražijo Chrisa (Everybody Hates Chris), ki jo je zvezdnik spisal z mislijo na svoja zgodnja leta. A čeprav je nepravljično otroštvo uporabljal za smeh in komedijo, se s travmami do zdaj, ko mu pri tem pomaga terapevt, v resnici nikoli ni spopadel.
»Mislil sem, da sem se s tem spoprijel na svoj način, prek komedije, a sem si lagal. Strahovi in bolečina otroštva niso odšli, ždeli so nekje globoko v meni,« je priznal komik in dodal, da sicer ne želi omalovaževati težav, s kakršnimi se spopada današnja mladina, denimo s spletnim nadlegovanjem, »a želim si, da bi jaz dobil le grdo sporočilo. Mene so želeli ubiti!« A čeprav slednjega ni razdelal, je vseeno malce odškrtnil vrata v svoje otroštvo. Otroštvo edinega temnopoltega dečka v razredu, ki so ga sošolci pozdravljali z rasnimi žaljivkami, tepli, obmetavali z baloni, ki so jih napolnili z urinom.
»Vedel sem, da ne morem steči domov in jokati. Kar sem preživljal, je namreč zbledelo v primerjavi s tem, kar sta preživela moja mama in oče. Tudi zato se s tem nikoli nisem soočil.«
Namesto tega je srednjo šolo obesil na klin in se našel v komediji. »Bila je prva stvar, v kateri sem bil dober.« Tako dober, da ga je med njegovimi stand up začetki po newyorških klubih opazil Eddie Murphy in ga vzel pod svoje okrilje. A kot je bil to blagoslov, je z dejstvom, da je Murphyjev varovanec, prišla tudi velikanska odgovornost. Kar pa Rocka ni ustavilo, odločen je bil postati največji komedijant svojega časa. Za ta cilj mu ni bilo žal vložiti ogromno časa in truda.
Menda si je v kleti namestil vrsto zrcal, da se je med vajo lahko nenehno in z vseh zornih kotov motril ter se popravljal. Čeprav, tako ve danes, to ni bila le ambicija, ampak (tudi) strah – da bi ga svet razkrinkal kot prevaranta in ga nihče ne bi imel rad. »Zato sem moral biti najboljši.« Kar se mu je obrestovalo, vsaj poklicno, a je terjalo davek v njegovi zasebnosti. Zato je pri 55 letih na terapiji.
Letošnje leto je bilo sicer grozno, na trenutke strašno, a hkrati je Chrisu vsiljena izolacija dala čas, da se zazre vase in začne delati na sebi. Kot prvo mu je uspelo to, česar doslej ni znal – naposled se je naučil plavati. »Veste, kako težko je odraslega moškega naučiti plavati? Najprej sem moral premagati strah,« pri čemer je priznal, da je bilo glede na njegov strah pred vodo precej absurdno, da si je doma zgradil bazen, ki ga lahko uporablja šele zdaj. Še precej bolj kot učnim uram plavanja pa se je predal terapiji. Sedem ur na teden pri dveh različnih terapevtih. Pri čemer doda, da ga je k temu spodbudil prijatelj, ki mu je namignil, da ima morda aspergerjev sindrom. A so testi pokazali motnjo neverbalnega učenja.
»Morda ne zveni grozno, saj razumem vse besede. A pri tem pozabljamo, da je okoli 80 odstotkov komunikacije neverbalne!« pove zvezdnik, ki zaradi svoje motnje vse jemlje preveč (in le) dobesedno. »To moje stanje je sicer super pri pisanju šal, a pogorim pri odnosih ena na ena.«
Šibka samozavest
A če bi to koga napeljalo na misel, da zvezdnik nima težav s komunikacijo, bi pošteno usekal mimo. Zdravnik mu je na začetku tega leta na podlagi izčrpavajočih kognitivnih testov – devet ur je testiral in proučeval komikove odzive in odgovore – namreč postavil diagnozo neverbalne učne motnje. Ali, preprosteje, Chrisu dela preglavice razumevanje neverbalnega izražanja, bolj pretanjenih nians jezika skoraj ne zazna. Kar naj bi mu sicer prišlo več kot prav pri njegovih zabavnih skečih, a močno otežilo medčloveške stike in vzdrževanje razmerij. Zato je zvezdnik težko pogoltnil, zajel zrak in pri svojih 55 letih prvič zaprosil za strokovno pomoč.
Že večino letošnjega precej prekletega leta tako sedem ur na teden preživi na terapiji, si lajša dušo, joka in odkriva samega sebe. Kar prizna z nemalo ponosa in zadovoljstva, saj bo naposled poračunal z duhovi preteklosti in postal samozavesten moški tudi stran od odra. Z nekaj refleksije je namreč že odkril, da se v njem bijeta velikanski ego – ta se izrazi na odru in pred kamerami – in šibka samozavest, ki nad njim zagospodari v zasebnosti.
Med letoma 2005 in 2009 se je na malih ekranih vrtela priljubljena situacijska komedija Vsi sovražijo Chrisa (Everybody Hates Chris), ki jo je zvezdnik spisal z mislijo na svoja zgodnja leta. A čeprav je nepravljično otroštvo uporabljal za smeh in komedijo, se s travmami do zdaj, ko mu pri tem pomaga terapevt, v resnici nikoli ni spopadel.
Naposled je premagal strah in se naučil plavati. FOTO: Press Release
»Mislil sem, da sem se s tem spoprijel na svoj način, prek komedije, a sem si lagal. Strahovi in bolečina otroštva niso odšli, ždeli so nekje globoko v meni,« je priznal komik in dodal, da sicer ne želi omalovaževati težav, s kakršnimi se spopada današnja mladina, denimo s spletnim nadlegovanjem, »a želim si, da bi jaz dobil le grdo sporočilo. Mene so želeli ubiti!« A čeprav slednjega ni razdelal, je vseeno malce odškrtnil vrata v svoje otroštvo. Otroštvo edinega temnopoltega dečka v razredu, ki so ga sošolci pozdravljali z rasnimi žaljivkami, tepli, obmetavali z baloni, ki so jih napolnili z urinom.
»Vedel sem, da ne morem steči domov in jokati. Kar sem preživljal, je namreč zbledelo v primerjavi s tem, kar sta preživela moja mama in oče. Tudi zato se s tem nikoli nisem soočil.«
Šolo obesil na klin
Namesto tega je srednjo šolo obesil na klin in se našel v komediji. »Bila je prva stvar, v kateri sem bil dober.« Tako dober, da ga je med njegovimi stand up začetki po newyorških klubih opazil Eddie Murphy in ga vzel pod svoje okrilje. A kot je bil to blagoslov, je z dejstvom, da je Murphyjev varovanec, prišla tudi velikanska odgovornost. Kar pa Rocka ni ustavilo, odločen je bil postati največji komedijant svojega časa. Za ta cilj mu ni bilo žal vložiti ogromno časa in truda.
Menda si je v kleti namestil vrsto zrcal, da se je med vajo lahko nenehno in z vseh zornih kotov motril ter se popravljal. Čeprav, tako ve danes, to ni bila le ambicija, ampak (tudi) strah – da bi ga svet razkrinkal kot prevaranta in ga nihče ne bi imel rad. »Zato sem moral biti najboljši.« Kar se mu je obrestovalo, vsaj poklicno, a je terjalo davek v njegovi zasebnosti. Zato je pri 55 letih na terapiji.
2016.2016.
se je končal njegov 20-letni zakon z Malaak Compton, marca letos pa je odklenkalo njegovemu štiriletnemu razmerju z Megalyn Echikunwoke.
se je končal njegov 20-letni zakon z Malaak Compton, marca letos pa je odklenkalo njegovemu štiriletnemu razmerju z Megalyn Echikunwoke.
Letošnje leto je bilo sicer grozno, na trenutke strašno, a hkrati je Chrisu vsiljena izolacija dala čas, da se zazre vase in začne delati na sebi. Kot prvo mu je uspelo to, česar doslej ni znal – naposled se je naučil plavati. »Veste, kako težko je odraslega moškega naučiti plavati? Najprej sem moral premagati strah,« pri čemer je priznal, da je bilo glede na njegov strah pred vodo precej absurdno, da si je doma zgradil bazen, ki ga lahko uporablja šele zdaj. Še precej bolj kot učnim uram plavanja pa se je predal terapiji. Sedem ur na teden pri dveh različnih terapevtih. Pri čemer doda, da ga je k temu spodbudil prijatelj, ki mu je namignil, da ima morda aspergerjev sindrom. A so testi pokazali motnjo neverbalnega učenja.
»Morda ne zveni grozno, saj razumem vse besede. A pri tem pozabljamo, da je okoli 80 odstotkov komunikacije neverbalne!« pove zvezdnik, ki zaradi svoje motnje vse jemlje preveč (in le) dobesedno. »To moje stanje je sicer super pri pisanju šal, a pogorim pri odnosih ena na ena.«
