Seksi čarovnik shujšal zaradi vzornika Houdinija

Sloviti iluzionist Andrew Basso je imel ob izteku starega in začetku novega leta velik razlog za veselje. Najbolj seksi čarovniku na svetu, kot se ga že nekaj let drži vzdevek, so se namreč izpolnile dolgoletne velike sanje. No, izpolnil si jih je kar sam. Po letih iskanja je namreč postal lastnik nečesa, kar je nekoč pripadalo najslavnejšemu iluzionistu doslej, slovitemu Harryju Houdiniju.

Uspelo mu je kupiti ovratnik srajce, ki jo je nosil njegov veliki vzornik! Da gre za popoln, 100-odstotni in potrjeni Houdinijev original, dokazuje DNK-zapis, ki je ostal na njem. »Moj prijatelj John Cox, tudi nadvse podkovan o Houdiniju, je nekaj objavil na svojem blogu in začel sem skakati od navdušenja. Na dražbi je bilo tisto, kar sem iskal že leta!« za Slovenske novice pripoveduje Basso, kako je potekala izpolnitev njegove dolgoletne želje. Tako dolgo je namreč trajalo tudi, ker je imel povsem jasno predstavo, kaj želi.

»Nekaj, česar se Houdini ni le dotaknil, ampak resnično nosil in imel oblečeno. Na dražbah večinoma najdete podpisane fotografije, plakate, če imate srečo, boste morda našli ključavnico ali par lisic, ki jih je uporabil. To so fantastični in dragi predmeti, toda zame je bilo nekaj, kar je imel na sebi, življenjske sanje.«
 

Dražbena živčna vojna

Ko se je vključil v dražbo, se je pustolovščina šele zares začela. Še zdaleč namreč ni bil edini, ki si je želel del slovitega čarodejskega predhodnika. »Bilo je napeto, da le kaj! Potil sem se, srce mi je razbijalo in bilo me je strah, da bi kdo ponudil več. Sem pa imel veliko srečo. Pravo ponudbo sem dal v natanko pravem trenutku, tik preden se je končalo. Tvegal sem in je uspelo! Sem pa v teh nekaj minutah napetosti izgubil kilogram telesne teže.«

Dragocenost mu veliko pomeni. Houdini je navdihnil ogromno ljudi, ne le za časa življenja, tudi še po smrti leta 1926. Njegovo življenje je namreč neverjetna zgodba o samozavestnem človeku, ki se je iz revščine povzpel med zvezdnike, sledeč sanjam. »Prav on je bil glavni razlog, da sem se kot mlad fant iz mesteca v severni Italiji podal na pot iluzionista. Raziskoval sem vse o njem. Od obiska njegovega groba v New Yorku do gledališč, kjer je nastopal, mest, kjer je gostoval. In ta ovratnik srajce je nekaj globoko simboličnega, kar me povezuje s Houdinijem.«

Pridobitev je Basso uokviril in obesil v spalnico. Ko se zbudi, je to prva stvar, ki jo vidi, in zadnja, preden zaspi. A čeprav je bržkone najdragocenejša stvar v Bassovi zbirki, ni edina. »Njegova najbolj znana naprava za pobeg, v katero so ga spustili na glavo v vodo, je bila 1995. med požarno tragedijo v muzeju Houdini na Niagarskih slapovih skoraj popolnoma uničena. Pozneje je celico kupil in obnovil iluzionisti David Copperfield. Nekateri deli uničene celice pa so bili rešeni in imel sem srečo, da sem jih dobil. Majhen košček je zdaj del posebnega prstana, ki sem ga naredil.«

Čeprav ga Houdini navdušuje in navdihuje, Basso o sebi ne razmišlja kot o zbiratelju njegovih stvari. »Da bi kupil nekaj, mora to imeti dušo, vibracijo, zgodbo.« V stikih je s člani Houdinijeve družine. Upa, da se bo epidemiološka situacija uredila, da bo mogoče spet potovati, saj si želi s Houdinijevimi potomci proslaviti svoj zadnji nakup. Ob tem ima še eno veliko željo –​ Houdinija zaigrati v filmu. »To bi zame bila izjemna čast. Kar zdajle bi se začel učiti njegovega matičnega madžarskega jezika.«


Njegov najljubši film o velikem iluzionistu je sicer iz leta 1953, s Tonyjem Curtisom v glavni vlogi. »Verjetno ker je bil to prvi film o njem, ki sem ga videl, prej pa sem prebral veliko knjig.« S Houdinijem imata tudi precej skupnega. Tudi Bassa privlačijo nevarne stvari in skrajnosti, zanj so nepogrešljiv del življenja. »Strah me navdušuje. Zame je eden najbolj zanimivih vidikov človeškega uma. Koliko nadzora ima lahko strah nad našim življenjem? Rad se preizkusim, da razumem psihologijo, ki stoji za mehanizmi strahu, nato pa se naučim, kako to obvladovati. To ni koristno le pri mojih iluzijah, ampak tudi v vsakdanjem življenju.«
 

Hodi po robu in izziva

Skrajnosti so del tudi njegovega zasebnega življenja, ne le na odrih. Nedavno se je, denimo, le v spodnjicah sprehodil po newyorškem parku po snegu. »Treniral sem na mrazu in želel ta trenutek deliti z oboževalci.« K tovrstni skrajnosti pa ga žene iz več razlogov. »Rad izzivam. Vprašam se, ali lahko nekaj storim. Enkrat na dan naredim nekaj, kar me prestraši, saj se ob tem počutim bolj živega. Tudi zajemanje različnih tehnik, kot so ekstremna izpostavljenost mrazu, dihalne tehnike in meditacija, je krepitev telesa in duha. Načrtujem tudi plavanje v mrzlih rekah pozimi.« Vseeno je najnevarnejši podvig, ki se ga je lotil v zadnjem času, to, da je ukradel zadnji kos maminega jabolčnega zavitka.


Praznike je preživel v New Yorku z zaročenko Amando in njeno družino. Hvaležen je, da je lahko preživel čas z ljudmi, ki jih ima rad. Novoletno voščilo pa je namenil tudi bralcem Slovenskih novic in slovenskim oboževalcem. »Vsem želim, da bi se po tem težkem času, skozi katerega smo šli, lahko vrnili v svoje življenje močnejši kot kadar koli prej. Zaradi covida-19 nisem na odru od februarja lani in moje poslanstvo je nastopati in osrečevati ljudi. To zelo pogrešam. Naslednjič, ko bom hodil po odru, bo z ropotom!«