Šele s pomočjo hipnoterapije po rdeči preprogi

Že pri rosnih 10 letih je začela delati pred filmskimi kamerami, pa vendar je morala čakati sedem let in posneti precej filmov, preden je Keiri Knightley padla sekira v med z vlogo v komični drami Udari kot Beckham, ki je britansko lepotico pri 17 letih vrisala na zemljevid mladih in nadvse obetavnih filmskih zvezd. A če je tedaj mislila, da začenja živeti svoje sanje, je kaj hitro spoznala, da je živela v zmoti. »Če pogledam nazaj na tisto obdobje in od zunaj, je bilo videti popolno –​ uspešnica za uspešnico! A v resnici sem tedaj slišala le kritike na svoj račun, imela sem se za ničvredno,« priznava hollywoodska zvezdnica, ki jo je pritisk slave pri tako rosnih letih skoraj zlomil.

Tri mesece v hiši

Prvi večji preboj je doživela pri 17 letih, čez štiri leta se ji je kritiška srenja zaradi filma Prevzetnost in pristranost poklonila z nominacijama za zlati globus in oskarja, še leto pozneje pa je z vlogo v megapriljubljeni filmski franšizi Pirati s Karibov zadela žebljico na glavico. No, tako je bilo videti zunanjemu opazovalcu. »Imela sem občutek, da ne obstajam. Kot da sem le to čudno bitje, v katero ljudje zrejo in ga opazujejo, čeprav mi ni bilo jasno, zakaj,« jo je razjedalo tedaj, ko je zajezdila velikanski val slave. Nenehno in tako globoko, da je pri 22 letih doživela duševni zlom z močnimi, že hromečimi napadi panike ter nato posttravmatskim stresnim sindromom.


Navzven je živela pravljico, v notranjosti pa se je lomila. Se v obupu in občutku brezizhodnosti za tri mesece zaklenila v hišo, četudi je vedela, da bi se morala sprehoditi po rdeči preprogi, ko ji je film Pokora leta 2008 prinesel nominacijo za bafto. »Hiše tedaj že tri mesece nisem zapustila, spopadala sem se z napadi panike. Obiskovala sem hipnoterapijo, da bi me vsaj toliko spravili v red, da na prireditvi podelitve nagrad ne bi doživela napada,« priznava lepotica, ki je tedaj sprevidela, da je hipnoterapija morda začasno rešila njeno težavo, ni pa je izkoreninila. »Do tedaj sem se počasi utapljala, nato pa je vse naenkrat butnilo vame. Stara sem bila le 22, pa sem že doživela duševni zlom, zdravniki so mi diagnosticirali posttravmatski stresni sindrom.« Tedaj si je vzela debelo leto le zase in se začasno poslovila od sveta sedme umetnosti. »Globoko sem se poglobila v terapijo. In po enem letu, ko sem se vrnila k filmu, sem se počutila dobro. Ni mi bilo več mar, kaj govorijo o meni,« ob čemer dodaja, da ji ni pomagala le terapija, ampak tudi izjemna podpora družine.

Sicer je bil pritisk slave in pričakovanj, da bo za vsako uspešnico posnela novo, morda še boljšo, tisti, ki jo je začel bremeniti. Kljub temu pa so k njenemu zlomu ogromno dodali tudi paparaci, ki so ji bili nenehno za petami. Tudi po 20 naenkrat, eden bolj željan pozornosti kot drugi, tako da se ji je vsakokrat, ko je zapustila hišo, zdelo, da stopa na bojišče. Sploh ob zavedanju, kako željni so škandalov. »Če se je zvezdnica pred njimi zlomila, denimo, Britney Spears, sta bila ves njihov trud in zalezovanje poplačana. Zato sem okoli sebe nenehno čutila prisotnost skorajda nasilja.«