PISMA
Sestra ruskega carja sovražila Britance
Njene družine niso zaščitili. Pisma vojvodinje Olge na prodaj za 80.000 evrov.
Odpri galerijo
Z drugim možem in otrokoma ji je uspelo pobegniti. FOTO: Bain News Service/Wikipedia
Za skoraj 80.000 evrov so na prodaj pisma ruske vojvodinje, ki ji je leta 1918 uspelo pobegniti pred boljševiki, ki so pomorili večji del njene družine. V pismih, skupno jih je kar 52, Olga Aleksandrovna piše o sovraštvu do Britancev, ki da niso storili dovolj, da bi zaščitili njeno družino, še posebno jo je jezilo, da je britanski kralj Jurij V., ki je bil bratranec ruskega carja Nikolaja II., slednjemu zavrnil prošnjo za azil v Veliki Britaniji, kar je po njenem mnenju vodilo v njihovo smrt.
Car Nikolaj II. je bil sicer Olgin brat, leta 1918 pa je umrl z ženo in otroki, najmlajši je bil star komaj 13 let. »To čakanje, negotovost in grozote bodo trajali vsaj še leto ali dve. Skorajda sovražim zaveznike. Kdaj nam mislijo pomagati? In ali sploh? Samo besede so jih, naredijo pa nič,« je med drugim iz Sankt Peterburga pisala sestri Kseniji, ki je bila že v izgnanstvu na polotoku Krim.
Pisma so v angleščini, saj se je vojvodinja, kot večina družine, bala, da bi padla v roke nasprotnikom ruske kraljeve družine, na prodaj pa jih ponuja neznani zasebni zbiratelj.
Vojvodinja Olga je dočakala 78 let, zadnja leta je preživela v Kanadi, življenje pa si je rešila, ko je z drugim možem in otrokoma pobegnila na Dansko. Za tisti čas je bilo sicer zelo nenavadno, da je bila vojvodinja poročena dvakrat, a Olgi je uspelo, da so prvi zakon razveljavili, zato ni bila potrebna ločitev. Kot razlog za razveljavitev je navedla dejstvo, da v dveh letih, kolikor je bila poročena z vojvodo Petrom Aleksandrovičem, zakona nista konzumirala niti nista živela skupaj.
Zaroka je presenetila mnoge, tudi Olgo, saj se je govorilo, da vojvoda raje gleda za moškimi, a je vseeno privolila. Ko se je izkazalo, da je bila poroka velika napaka, pa se je začela ozirati za drugimi in spoznala Nikolaja Kulikovskega, s katerim se je komaj en mesec po koncu prvega zakona tudi poročila. Če revolucije oziroma državljanske vojne ni preživela celotna bratova družina, pa je to uspelo njej, njenemu možu in otrokoma ter Aleksandroviču.
Ta je z mamo pobegnil v Francijo, Olgino sestro Ksenijo pa so leta 1919 s Krima, ki se mu je že nevarno približevala Rdeča armada, rešili Britanci in jo pripeljali na Otok, kjer je živela do smrti leta 1960. Istega leta je umrla tudi Olga.
Car Nikolaj II. je bil sicer Olgin brat, leta 1918 pa je umrl z ženo in otroki, najmlajši je bil star komaj 13 let. »To čakanje, negotovost in grozote bodo trajali vsaj še leto ali dve. Skorajda sovražim zaveznike. Kdaj nam mislijo pomagati? In ali sploh? Samo besede so jih, naredijo pa nič,« je med drugim iz Sankt Peterburga pisala sestri Kseniji, ki je bila že v izgnanstvu na polotoku Krim.
1960.
leta sta umrli tako Olga kot njena sestra Ksenija.
leta sta umrli tako Olga kot njena sestra Ksenija.
Pisma so v angleščini, saj se je vojvodinja, kot večina družine, bala, da bi padla v roke nasprotnikom ruske kraljeve družine, na prodaj pa jih ponuja neznani zasebni zbiratelj.
Zakona nista konzumirala
Vojvodinja Olga je dočakala 78 let, zadnja leta je preživela v Kanadi, življenje pa si je rešila, ko je z drugim možem in otrokoma pobegnila na Dansko. Za tisti čas je bilo sicer zelo nenavadno, da je bila vojvodinja poročena dvakrat, a Olgi je uspelo, da so prvi zakon razveljavili, zato ni bila potrebna ločitev. Kot razlog za razveljavitev je navedla dejstvo, da v dveh letih, kolikor je bila poročena z vojvodo Petrom Aleksandrovičem, zakona nista konzumirala niti nista živela skupaj.
Vojvodinja Olga je dočakala 78 let, zadnja leta je preživela v Kanadi, življenje pa si je rešila, ko je z družino pobegnila na Dansko.
Zaroka je presenetila mnoge, tudi Olgo, saj se je govorilo, da vojvoda raje gleda za moškimi, a je vseeno privolila. Ko se je izkazalo, da je bila poroka velika napaka, pa se je začela ozirati za drugimi in spoznala Nikolaja Kulikovskega, s katerim se je komaj en mesec po koncu prvega zakona tudi poročila. Če revolucije oziroma državljanske vojne ni preživela celotna bratova družina, pa je to uspelo njej, njenemu možu in otrokoma ter Aleksandroviču.
Kdaj nam mislijo pomagati? In ali sploh? Samo besede so jih, naredijo pa nič.
Ta je z mamo pobegnil v Francijo, Olgino sestro Ksenijo pa so leta 1919 s Krima, ki se mu je že nevarno približevala Rdeča armada, rešili Britanci in jo pripeljali na Otok, kjer je živela do smrti leta 1960. Istega leta je umrla tudi Olga.
