Škandal na podelitvi cezarjev

Da letošnji cezarji ne bodo minili mirno in da se bodo namesto okoli filmov vrteli okoli za marsikoga škandalozne in nezaslišane nominacije filma Obtožujem!, ki ga je režiral obsojeni spolni prestopnik Roman Polanski, je bilo slutiti že dva tedna pred podelitvijo najpomembnejše francoske filmske nagrade, ko je odstopil celotni odbor francoske filmske akademije. Razlog je bila prav uvrstitev Polanskega med nominirance. Čeprav so kritiki vztrajali, da moralna stališča niso tisto, za kar bi se morali zavzemati pri ocenjevanju filmov, so številni, s francosko ministrico za enakost med spoloma Marlene Schiappa na čelu, uvrstitev slavnega režiserja francosko-poljskega rodu ostro obsojali.


Pred dvorano Pleyel so na dan podelitve potekali protesti in celo francoski minister za kulturo Franck Riester je opozoril, da bi bilo podeliti cezarja Polanskemu »simbolično slabo glede na stališče, ki ga moramo zavzeti proti spolnemu in seksističnemu nasilju«. Kljub vsemu je imel film Polanskega letos kar 12 nominacij in je prejel tri kipce, veteran z vprašljivo preteklostjo pa je, čeprav na dogodek ni prišel, saj se je bal za varnost, zaznamoval letošnjo podelitev.

Odhajali s podelitve

Polanski je leta 1977 priznal posilstvo 13-letnega dekleta, leto zatem pa med sojenjem pobegnil iz ZDA. Od odvetnika je namreč izvedel, da ga namerava sodnik namesto na pogojno kazen, ki je bila dogovorjena v zameno za to, da dejanje prizna, poslati v zapor za 50 let. Tako še vedno beži pred ameriško zakonodajo, ZDA so za njim izdale mednarodno tiralico, medtem ko se je z žrtvijo Samantho Geimer (rojeno Gailey), potem ko ji je po zunajsodni poravnavi leta 1997 izplačal odškodnino, pomiril. »Mislim, da mu je žal. Mislim, da ve, da je to, kar je storil, narobe. Ne verjamem, da za družbo predstavlja grožnjo. Ni ga treba za vedno zapreti, razen mene ga nihče nikoli ni obtožil česa podobnega. In odtlej je minilo 30 let. Je neprijeten spomin, toda z njim lahko živim,« je pet let pozneje v prid režiserja, ki jo je zlorabil, spregovorila nekdanja žrtev. Polanski je ves ta čas zunaj ZDA nadaljeval kariero, njegovi filmi kot Tess (1979), Pianist (2002) in Pisatelj v senci (2010) pa so prejeli vrsto mednarodnih nagrad, tudi oskarjev.

»Leta 1977 sem naredil napako, za katero moja družina še zdaj plačuje,« se je lani izgovarjal režiser, ki se podelitev nagrad zaradi strahu pred reakcijami ljudi večinoma ne udeležuje. Da je njegovo dejanje, kljub letom, ki so minila, madež, ki ga ne bo mogel nikdar izbrisati, je s protestnim odhodom iz dvorane in besedami pokazala igralka Adele Haenel, ki je bila nominirana za najboljšo žensko vlogo za film Portret mladenke v ognju Celine Sciamma. »Nagraditi Polanskega pomeni pljuniti v obraz vsem žrtvam. Pomeni, da posiljevati ženske ni nekaj tako slabega,« je igralka, ki je bila v otroštvu tudi sama žrtev spolnega nadlegovanja, povedala pred prireditvijo, dvorano pa ob razglasitvi Polanskega za dobitnika nagrade za režijo zapustila z besedo: »Sramota!« Prizorišče so zapustili tudi drugi povabljenci.

Burno življenje

Življenje Polanskega je polno vzponov in padcev. Rojen 18. avgusta 1933 v Parizu se je pri treh letih s starši preselil nazaj v domovino na Poljsko. Bili so Judje in med drugo svetovno vojno so izginili v racijah, deček pa je pristal v rejništvu. Filmski svet ga je takoj sprejel z odprtimi rokami. Prvi film, Nož v vodi, ki ga je posnel na Poljskem, se je potegoval za tujejezičnega oskarja, pozneje pa je bil za najprestižnejšo nagrado nominiran še petkrat. Leta 1968 se je preselil v ZDA in posnel kultno grozljivko Rosemaryjin otrok, nato pa ga je leta 1969 doletela huda tragedija, ko je Charles Manson s svojim kultom umoril njegovo nosečo ženo Sharon Tate. Leta 1977 so ga obtožili, da je omamil in posilil 13-letno dekle. Po priznanju dejanja za blažjo kazen je pobegnil iz ZDA, ko je izvedel, da bo verjetno kljub temu kaznovan z zaporom. Leta 2003 je prejel oskarja za najboljšo režijo za film Pianist (2002), lani pa ga je ameriška filmska akademija v duhu gibanja #MeToo izključila kot svojega člana. Trenutno živi z družino, 33 let mlajšo francosko igralko Emmanuelle Seigner ter otrokoma, hčerko Morgane in sinom Elvisom, v Franciji, ki svojih državljanov ne izroča ZDA.


Ne glede na škandaloznost je njegova drama o antisemitskem škandalu, ki je pretresel Francijo na prelomu 20. stoletja, dobila tri cezarje, za režijo, za najboljši prirejeni scenarij in za kostume. Veliki zmagovalec večera je bil sicer film Nesrečniki režiserja Ladja Lyja z nagrado za najboljši film, nagrado občinstva in še dvema nagradama. Film je novodobna verzija znamenitega romana Victorja Hugoja, njegovi junaki so prebivalci predmestij sodobne Francije, film pa so navdihnili nemiri iz leta 2005. Režiser, rojen v Maliju, je ob prejemu kipca pozval ljudi, naj držijo skupaj v boju proti revščini, za katero je dejal, da je naš edini sovražnik. Nagrado za najboljšo igralko je prejela Anaïs Demoustier (Alice et le maire), najboljši igralec pa je bil Roschdy Zem (Roubaix, une lumiere).