Škandali in nenavadna poslednja želja moža bivše kraljice

V začetku tega leta je danska kraljica Margareta II. naznanila, da se v korist sina, kronskega princa Frederika, umika s položaja. S tem je šokirala javnost, saj je prvi monarh, ki se je v skoraj 900 letih odrekel tamkajšnjemu prestolu.

Predaja tega je že bila, Frederik ni več princ, temveč danski kralj Frederik X., njegova žena Mary je postala kraljica.

Vladavina bivše kraljice je trajala celih 52 let, večino časa je bil ob njej njen mož, princ Henrik, ki je umrl leta 2018 in je bil zaradi ekscentričnosti velikokrat v središču pozornosti.

Rojen leta 1934 kot Henri de Laborde de Montpezat v bogati plemiški družini v mestu Talence blizu Bordoja v Franciji je večino otroštva preživel v glavnem mestu Vietnama Hanoju, kjer se je naučil tekoče govoriti tamkajšnji jezik.

Tam je zaključil francosko srednjo šolo in se nato vrnil v Pariz, kje je med letoma 1952 in 1957 na francoski Sorbonni študiral pravo in politične vede.

Po študiju se je preselil v London, kjer je leta 1967 prvič srečal kasnejšo ženo, tedaj še princeso Margareto.

Leto po poroki sta dobila sina in danskega prestolonaslednika kronskega princa Frederika, leto kasneje še drugega sina, princa Joachima.

Kriza srednjih let

Princ Henrik je poskrbel za mnoge škandale. Leta 2002 je denimo priznal, da ima zaradi življenja v ženini senci mnogo frustracij, saj da se zaradi njenega višjega statusa počuti nekoristnega.

Odkritje je sledilo dejstvu, da je bil degradiran na tretji rang v danski kraljevi družini, kar je pomenilo, da je kraljica na novoletnem sprejemu v danski prestolnici tistega leta za svojega predstavnika izbrala sina in ne moža.

Za njeno odločitev je okrivil tisk, ki naj mu ne bi bil preveč naklonjen in naj bi mu pripisal odgovornost za najhujšo krizo v svojem življenju, pri tem je zanikal namigovanja, da bi bil za njegovo porušeno samospoštovanje odgovoren sin.

»On je krasen fant. Ni on kriv. Mislim, da ga je kar malce strah in ni navdušen nad trenutno situacijo. Rad bi to pojasnil. Nisem ljubosumen na lastnega sina. Ni on ta, ki bi hotel spremeniti vrstni red,« je dejal.

Sredi vsega tega se je umaknil na jug Francije in se malo distanciral od dvora in dogajanja na njem.

Odpor do kraljevega življenja

Ko je Margareta leta 1972 postala kraljica, je njen mož dobil naziv princa soproga, kar je bilo povsem običajno. Henrik je moral spremeniti življenje pa tudi vero, jezik in ime ter se prilagoditi danski kraljevi družini.

A nikoli ni povsem osvojil tamkajšnjega načina življenja. V svojih zapisih je večkrat zatrdil, da sebe, ko se pogleda v ogledalo, še vedno vidi kot Francoza Henrija, in izražal nezadovoljstvo zaradi vsega prilagajanja, ki ga je zahtevalo življenje na dvoru.

Posebej glasno je kritiziral naziv princ soprog. Tradicionalno ob kronanju kraljice na Danskem njen soprog dobi ta naslov, kadar je okronan kralj, njegova žena postane kraljica.

Za francoski časopis Le Figaro je povedal, da se mu to zdi spolna diskriminacija:

»Danska, ki je sicer znana kot goreča zagovornica enakopravnosti med spoloma, očitno soproge dojema kot manj vredne od soprog.«

Tudi sam je bil deležen mnogih kritik, predvsem zaradi neuspeha popolnoma sprejeti dansko kulturo in se integrirati v tamkajšnjo družbo.

»Sprva je princ Dance pozitivno presenetil. Bil je mlad, čeden Francoz, ljubezniv in prijazen, ljubil je njihovo princeso, imeli so ga radi,« je za Hello Magazine povedal kraljevi dopisnik Wim Dehandschutter in dodal:

»Kasneje se je to spremenilo. Danci so imeli občutek, da se ne trudi dovolj, da bi tekoče govoril danščino in popolnima sprejel njihovo kulturo. Odnos do njega se je spremenil v mešanico ljubezni in sovraštva, za kar je bil v veliki meri kriv sam.

Brez kančka oklevanja je nekoč izjavil, da raje pije francosko vino kot dansko pivo in da ima raje francoskega citroëna od skandinavskega volva.«

Tudi med praznovanjem kraljičinega 75. rojstnega dne se je zameril javnosti, ker se je opravičil, da se ne počuti dobro, nato pa so ga opazili na počitnicah v Benetkah.

Zanimiva zadnja želja

Tik preden je leta 2018 umrl, je svojo življenjsko žalost potrdil z izjavo, da ne želi biti pokopan ob svoji ženi.

V intervjuju za tamkajšnji časopis Se og Hor je povedal:

»Nisem se poročil s kraljico, da bi bil pokopan v Roskildeju. (V katedrali, kjer so pokopani člani danske kraljeve družine.)

Moja žena se je odločila, da želi biti kraljica, srečen sem zanjo. A kot človek bi morala vedeti, da sta mož in žena v zakonu enaka.

Ne ona in ne jaz glede tega ne moreva storiti ničesar, a če želi, da bi bil pokopan ob njej, me mora razglasiti za kralja soproga. Konec zgodbe – drugo me ne zanima,« je dejal.

Po smrti so nekaj njegovega pepela raztresli po zasebnih vrtovih palače Fredensborg in nekaj v dansko morje.

Po besedah Wima so se javnosti mnoga njegova stališča zdela otročja, je pa v zadnjih letih življenja znova postal bolj priljubljen:

»Morda zato, ker so se časi spremenili ali ker so Danci dojeli, da je bil pomemben v življenju kraljice in ji je pomagal izpolnjevati njeno vlogo,« je dejal Wim.

Po njegovi smrti so Danci za njim iskreno žalovali in priznali njegovo vlogo v monarhiji.

»Ljudje so se v dolgi vrsti poslavljali od njega. Kraljica ne bi bila takšna, kot je bila, če ne bi bilo princa Henrika.

Dolžni smo mu biti hvaležni, kot smo to dolžni kraljici,« je za Hello še povedal Wim.