Skoraj nastradal zaradi stika z ruskim vohunom

Na malih zaslonih je v teh dneh doživela premiero prva epizoda serije The Ipcress File, predelave kultnega vohunskega filma iz leta 1965, ki je Michaela Caina izstrelila med zvezde. In mu, do tega leta komaj prebijajočemu se igralcu, ki si skoraj ni mogel privoščiti niti skorje kruha za pod zob, po hollywoodsko napolnila bančni račun. Vse zaradi morda dvominutnega pogovora s producentom Harryjem Saltzmanom, na katerega je naletel v restavraciji. »Ti dve minutki sta mi spremenili življenje,« se je spomnil britanski zvezdnik, čeprav si tedaj, ko je prebiral scenarij, še zdaleč ni predstavljal, kako zelo. Kako tudi, ko pa v film ni verjel niti režiser Sidney Furie, tako prepričan o polomu, da je osovraženi scenarij celo zažgal pred celotno ekipo v studiih hiše Pinewood Studios.

Nosil umazane srajce

Morda ni verjel, da mu bo film prinesel želeni preboj med igralsko elito, pa vendar se je nanj pripravljal z vso vnemo. V želji, da bi čim bolj realistično odigral britanskega vohuna in razumel vohunske spletke v času hladne vojne, se je srečal celo s sovjetskim vohunom. A bi zaradi tega skoraj pristal v precejšnji in resni zagati s čisto resnično britansko obveščevalno službo MI5. Tisti dan se je začel povsem običajno. V svojem ubornem londonskem stanovanju je bil globoko zatopljen v raziskave za film, pričakoval ni nikogar, ko je pozvonilo. In nenadoma se je hladna vojna, o kateri je zgolj prebiral, zazdela še kako resnična – vdrla je v njegov dom. Na pragu sta namreč stala resnobna moška v oblekah, skoraj kot kipa, in mu pod nos pomolila svoji identifikacijski izkaznici. Agenta MI5! »Sledila sta vsem kontaktom sovjetskega agenta kapitana Jevgenija Mihajloviča Ivanova in med imeni sem se znašel tudi jaz. Do tedaj sem prebral dovolj trilerjev, da sem vedel, da beseda kontakt iz vohunskih ust ne pomeni nič dobrega.« A čeprav se je Caine tedaj spremenil v živčno razvalino, mu je agenta vendar uspelo prepričati, da so bila srečanja z Ivanovom le del raziskave za njegovo vlogo britanskega vohuna Harryja Palmerja.

Pred zanj prelomno vlogo je Caine bolj kot ne životaril, reven kot cerkvena miš. »Vse življenje sem umazane srajce nosil še vsaj en dan dlje, kot bi bilo dobro. V nogavicah sem skrival luknje. Spal sem na umazani posteljnini, ker si pralnice nisem mogel privoščiti. Kot si tudi nisem mogel kupiti šampona ali zobne paste, zobe sem si ščetkal kar z grobo soljo.« A vse to se je čez noč spremenilo po premieri filma The Ipcress File, ki je bil nepričakovano velikanski hit, ovenčan z bafto, znašel pa se je tudi v zakladnici največjih dosežkov britanske filmografije minulega stoletja. »Nenadoma sem služil 18 tisočakov na teden, dolgih 15 tednov! Glede na moje finančno stanje do tedaj nepredstavljiva vsota. S tem novim bogastvom se mi je povsem zmešalo, nisem in nisem mogel nehati kupovati. Nakupil sem si gore srajc, rjuh, brisač, nogavic, tube in tube zobne paste, za tovornjak šamponov, da se v kopalnici tudi premikati nisem več mogel.«