Skorajda ne komunicira več z zunanjim svetom
Naročniki ponudnika pretočnih vsebin Hulu na oni strani Atlantika so se razveselili novice, da bo tam kmalu na voljo kultna serija iz 80. let prejšnjega stoletja Delo na črno. V komični drami, ki so jo predvajali med letoma 1985 in 1989, sta v glavnih vlogah zasebnih detektivov nastopala Bruce Willis, ki je z njeno pomočjo postal zvezda, in Cybill Shephard.
Slednja je že dejala, da si bo serijo zagotovo ponovno ogledala, enako je na družbenem omrežju oznanila Willisova žena Emma Heming Willis, ki je dodala, da se bo pred zaslonom zbrala vsa družina. Žal pa Bruce zaradi afazije, ki je že močno napredovala, najverjetneje ne bo povsem vedel, kaj gleda in koliko sta mu vloga in serija nekoč pomenili.
Govorilo se je, da naj bi pred kamere stopil še enkrat, tokrat res zadnjič, in sicer na željo režiserja Quentina Tarantina, a to se najverjetneje ne bo zgodilo.
Boleča izkušnja
Pred dnevi ga je obiskal ustvarjalec Dela na črno in dobri prijatelj Glenn Gordon Caron, da bi mu veselo novico osebno predal, izkušnja pa je bila po njegovih besedah boleča.
»Mislim oziroma čutim, da prvo minuto do tri ve, kdo sem, nato me ne prepozna več. Vedno težje tudi govori, izredno pa me žalosti, da je prenehal brati. Nekoč je bil pravi knjižni molj, to je bila sicer skrivnost, za katero ni hotel, da bi se razvedela, a črk, besed na papirju ne razume več. Večine jezikovnih veščin ne obvlada več, a kljub temu je to še vedno Bruce,« je dejal Caron, ki se, odkar je izvedel za igralčevo bolezen, še bolj trudi, da bi ga obiskal vsaj enkrat na mesec.
»Bruce je neverjeten človek. Vsi, ki smo ga poznali pred boleznijo, smo občudovali njegovo veselje do življenja. Ljubil je življenje in vsako jutro se je zbudil z navdušenjem, trudil se je živeti, kolikor se je dalo polno in izpolnjujoče. Zato je ideja, da zdaj vsega tega ne zmore, toliko bolj boleča. Kar se mu dogaja, je povsem nesmiselno, nepošteno,« je še dodal Bruceov strti prijatelj, ki je prepričan, da je igralec navdušen, da bo oboževalcem ponovno na voljo Delo na črno, le izraziti in ubesediti ne more tega.
Ljubil je življenje in vsako jutro se je zbudil z navdušenjem, trudil se je živeti, kolikor se je dalo polno in izpolnjujoče.
Težko tvori besede in jih razume
Kot je novinarjem povedala Willisova žena, je bolezen že tako napredovala, da igralec skorajda ne komunicira več s svetom, težko tvori besede in tudi razume jih s težavo.
»Afazija je grozljiva bolezen, vse vrste demence so, ne le za prizadetega, ampak tudi za celotno družino. Jaz ji pravim družinska bolezen, saj prizadene vse. Ko je Bruce zbolel, se mi je zdelo najbolj pomembno, da se o bolezni izobrazim in da izobrazim najini hčerki. Čeprav sta še zelo mladi, sem jima morala pojasniti, in to s povsem medicinskega stališča, saj lahko le tako razumeš, kaj se dogaja z nekom, ki ga imaš rad,« pravi Emma.
»Pomembno mi je bilo tudi, da razumeta, da očetova bolezen ni nič sramotnega, ob človeku, ki se ne more izražati in nas ne razume, se nam ni treba počutiti neprijetno, to je samo bolezen, kot zlomljena roka, le da so v tem primeru zlomljeni možgani,« še pravi.
Stranska vloga
Bruce Willis je svojo zadnjo vlogo odigral v filmu Assassin (Morilec), ki je luč sveta ugledal konec letošnjega marca, govorilo pa se je, da naj bi pred kamere stopil še enkrat, tokrat res zadnjič, in sicer na željo režiserja Quentina Tarantina. Njegova vloga bi bila stranska, a tako bi Willis dobil priložnost, da se dostojno poslovi od kariere in poklica, ki ga je tako oboževal. Žal se to zdaj najverjetneje ne bo zgodilo, saj je bolezen preveč napredovala.
Že v začetku lanskega leta pred upokojitvijo je imel na snemanju po besedah njegovih soigralcev namreč hude težave z dialogi, še dve leti prej, ko nihče ni slutil, kaj ga čaka, pa menda pogosto ni vedel, kje je.
Njegova stanovska kolegica Alicia Haverland je denimo ameriškim medijem zaupala, da je Willis med snemanjem trilerja Midnight in the Switchgrass (Polnoč v visoki travi) pogosto zamenjal fikcijo za resničnost: »Večkrat smo ponavljali prizor v restavraciji, med katerim sem morala priti do njega in mu naliti kavo. Ko sem to hotela storiti že šestič ali sedmič, je skodelico pokril z dlanjo in dejal, da hvala lepa, a ne želi več kave. Mislil je, da sem prava natakarica, da je v pravi restavraciji. Težko ga je bilo gledati takšnega.«
