Slavna igralka, slavni ljubimci
V 93. letu se je poslovila Anouk Aimee, ena ključnih igralk francoskega novega vala, ki se je proslavila v stvaritvah filmskih velikanov Federica Fellinija, Jacquesa Demyja, Bernarda Bertoluccija in Clauda Leloucha. V skoraj osmih desetletjih, ki jih je posvetila sedmi umetnosti, je sledi pustila v več kot 70 filmih, najgloblje morda v Lelouchevi romantični drami Moški in ženska, ki jo je že 1966. ustoličila kot ikono na pogubo obsojene ljubezni, ji prinesla oskarjevsko nominacijo ter ji na široko odprla vrata v Hollywood. Že pred tem pa se je za vselej vpisala v filmsko zgodovino tudi z evropskimi klasikami, kot so Sladko življenje in Osem in pol Federica Fellinija ter Lola Jacquesa Demyja.
Anouk, ki je na svet privekala kot Nicole Francoise Florence Dreyfus, se je življenje obrnilo na glavo že pri osmih letih, ko so med drugo svetovno vojno v francosko glavno mesto vkorakale nemške čete. Zaradi očetovega judovskega rodu je bila njena družina v smrtni nevarnosti in deklici so spremenili ime ter jo poslali na podeželje. Takoj po koncu vojne je zajadrala v igralske vode, pri 14 letih debitirala na filmskem platnu in prevzela ime svojega filmskega lika Anouk in priimek Aimee, kar francosko pomeni ljubljena, kar je bila domislica francoskega pesnika in scenarista Jacquesa Preverta.
92 LET je doživela.
Mediji so jo orisovali kot kraljevsko, inteligentno in skrivnostno. Bila je sinonim francoske elegance, slovela je tako po svoji izjemni igri kot brezčasni lepoti. »Njen obraz ima enako intrigantno čutnost kot obraz Grete Garbo, Marlene Dietrich ali Joan Crawford, teh velikih skrivnostnih kraljic, svečenic ženstvenosti,« ji je hvalospev zapel Fellini, ki je v njej našel svojo muzo.
Podobno pa je Anouk našla svojega mentorja prav v Felliniju, ki ji je izdal skrivnost dobre igre. »Bolje je posneti le nekaj prizorov z dobrim režiserjem kot veliko prizorov s slabim. Film je boljši in bogatejši, ko igralec le igra, se odziva in nima potrebe, da bi film razlagal. Najbolj pomembno je le poslušati, kaj govorijo drugi liki. In ne smeš se jemati preresno in preveč analizirati,« je dejala zvezdnica, ki je priznala, da je imela lepo kariero, čeprav vse njene odločitve vendar niso bile vselej najboljše in je včasih sprejela tudi vlogo, ki ji morda ni bila najbolj pri srcu, a si je pač želela sodelovati z določenimi režiserji. »Vseeno le malokaj obžalujem.«
Leta 1966. je postala prva igralka, nominirana za oskarja za vlogo, ki je bila v celoti v francoščini.
Barvita ni bila le njena karierna, temveč tudi zasebna pot. Poročena je bila namreč kar štirikrat, znana je bila tudi po številnih aferah, med drugim je ljubimkala z Omarjem Sharifom, Warrenom Beattyjem in precej mlajšim režiserjem Eliejem Chouraquijem – s katerim je posnela številne filme – ter pisateljema Jeanom Genetom in Jeanom Cocteaujem, ki sta bila oba biseksualna.
V 80. letih minulega stoletja je le redko stopila pred kamere, vseeno pa ji je film Marca Bellocchia Salto nel vuoto (Skok v prazno) leta 1980 prinesel zlato palmo za najboljšo igralko. Leta 2002 je prejela častnega cezarja, ki je francoski oskar.
