Sloviti čarovnik knjige ni mogel pričarati

Sloviti italijanski iluzionist Andrew Basso, ki smo ga s skupino Iluzionisti videli tudi v Ljubljani, z drznimi in nevarnimi točkami navdušuje po vsem svetu. A tokrat ni Basso tisti, ki navdušuje, temveč je navdušen on sam, za kar je zaslužna knjiga, ki jo je o njem spisal Salvatore Vitellino. Knjiga z naslovom Verjeti v nemogoče namreč ni le klasična biografija, ampak tudi nekakšen leksikon za ljubitelje magije. »Nič ni nemogoče, niti magija ne, če si dovolj močno želite. Ali imate vse ključe, da si lahko izpolnite svoje želje? Za to potrebujete tudi ključavnice. Verjeti v svoj talent je način, kako odpreti vrata svojih sanj,« pravi.

Sveže izdana biografija je prva knjiga o Bassu in obenem prijetno presenečenje zanj. »Presenetilo me ni le to, da so nameravali izdati knjigo o meni, ampak tudi, da so želeli mojo zgodbo prikazati kot navdih drugim za izpolnitev njihovih sanj. Vedno sem sicer pri sebi mislil, da bom napisal knjigo po koncu kariere, pa so me drugi prehiteli! Res, življenje je polno čudovitih presenečenj.«
 

Takoj za

Čeprav je bila ponudba nepričakovano presenečenje, je Basso takoj privolil vanjo. »Ko so mi povedali, kako bi se ideje lotili, mi je bilo v hipu všeč. Ideja o tem, da si vzgled in pogum drugim, se mi je zdela odlična. Moje življenje in kariera danes sta takšna, ker mi je pomagalo veliko ljudi. Govorim o ključnih ljudeh mojega življenja, kot so mama Clara, oče Armando, moj mentor Sergio. Vsak s svojim koščkom so prispevali k celoti sestavljanke. A knjiga vključuje tudi tiste, ki niso verjeli vame in ki mi niso privoščili uspeha, saj sem zaradi njih, naj zveni še tako čudno, postal močnejši. V knjigi je zelo dobro razloženo, kako so vplivali name in mojo rast,« je dejal in še poudaril, da je za uspeh bistveno, da si obdan s pozitivnimi ljudmi.

Danes je nad končnim izdelkom navdušen, a to ne pomeni, da je vse potekalo gladko in kot po maslu. Prva ovira je bilo to, da je bil do samega sebe precej skeptičen. »Kljub siceršnjemu velikemu navdušenju in takojšnji privolitvi je bila največja težava, ko sem knjigo moral začeti,« priznava, čeprav je nato že po prvih predstavitvah knjige v živo začel spoznavati, kako pomembna in smiselna je bila zanj ta izkušnja. »Navdihniti druge ljudi in jih spodbuditi, da spremenijo svoje življenje, je veliko večja predstava kot vse, kar sem jih kdaj delal.«


Kako sta se našla s piscem? »Salvatore me je videl na televiziji. Ko je slišal, kako so se moje sanje začele, ko sem bil star le sedem let, je takoj pomislil, da je to neverjetna zgodba, ki bi jo kot avtor želel predstaviti svetu. Čeprav je z idejo navdušil tudi mene, sem sprva imel nekaj pomislekov. No, enega, da je za biografijo še veliko prezgodaj in da sem za nekaj takega še premlad. Nato pa sem skozi pogovore s Salvatorejem začel ugotavljati, kako zanimivo in bogato je moje življenje. Spoznal sem tudi, da za zgodbo, ki lahko navdihne tudi druge, starost ni pomembna.«
 

Čarovnija ni pomagala

Andrew knjige sicer ni napisal sam, kljub temu pa je bilo že sodelovanje pri ustvarjanju vse prej kot mala malica. »Knjige nisem mogel kar pričarati, naj sem še tako velik čarovnik,« se je pošalil, nato pa resneje dodal, da se ni enostavno vračati daleč nazaj in se v čim več podrobnostih spomniti stvari, ki so se že davno tega dogodile. »Spomniti se je najlažje. Veliko težje je bralcu opisati in vzbuditi občutke, ki sem jih tedaj pri vsaki stvari doživljal, najsi je šlo za uspeh, najsi neuspehe.« Skozi to pa se je tudi sam nečesa naučil: »Branje o lastni poti mi je razgrnilo povsem novo razumevanje lastnega življenja.«

V knjigi izčrpno govori tudi o svojih stališčih in prepričanjih. Nemogoče nemalokrat namreč pomeni le prehitro opuščeno človekovo voljo. »Seveda se zidovi in gore, ki so pred vami, zde nepremagljivi. A človek največkrat potrebuje le čas, vztrajnost in pogum, da ne poklekne pred neuspehom in da vstane in gre dalje.«


Knjiga je prva tovrstna med sodobnimi iluzionisti, predvsem ker ne piše o njem (le) kot o umetniku, temveč Basso v njej tudi odpre svoje srce. »Bralce si želimo popeljati na potovanje, da bi izkusili tisto, čemur sem bil priča v različnih državah in različnih situacijah. Nekatere so dramatične, ker sem komaj ostal živ, pri tem pa sem se se naučil največjih življenjskih lekcij,« pravi Basso in na vprašanje, ali knjigi morda sledi tudi film, ne odkima. »Mislim, da je material odličen in da bi se iz njega dalo narediti odličen film!«