Zvezdnica spi tudi 14 ur na dan, potrebuje jih vsaj deset
Vsakdo ima svoje prioritete, na vrhu tega seznama pri Dakoti Johnson pa je, če verjamete ali ne, spanec. Hollywoodska lepotica mora, da lahko deluje v resničnem življenju, v svetu sanj prebiti najmanj po deset ur. A čeprav je že to precej več, kot nas spi večina, jih igralka še raje raztegne na za veliko večino prebivalstva nepredstavljivih štirinajst ur.
»Nimam neke jutranje rutine, ko bi se morala zbuditi. Vse je odvisno od tega, kaj se mi tedaj dogaja v življenju,« je začela precej razumno in razumljivo, nato pa razdelila splet s priznanjem, da spanje potegne, kadar lahko, globoko v dan. »Kadar ne delam, kadar imam v ponedeljek dela prost dan, bom spala tako dolgo, kot le lahko. Spanec je namreč moja prioriteta številka ena. Če ga je manj kot deset ur, sploh ne morem funkcionirati. Zlahka pa ga potegnem tudi na štirinajst ur.«
Če spi svojih polnih 14 ur, zvezdnici erotične trilogije Petdeset odtenkov ne ostane več veliko budnega časa. A kljub temu levji delež tega nameni sebi in skrbi za svoje telo in dobro počutje. Petkrat tedensko se ukvarja s pilatesom, vročo jogo in dviguje uteži. Vsak dan dvakrat meditira.
Spanec je moja prioriteta številka ena. Če ga je manj kot deset ur, sploh ne morem funkcionirati.
»Zame je odlična transcendentalna meditacija. Osredotočam se na dihanje. To mi je močno pomagalo pri mojih težavah s tesnobnostjo,« je razkrila, kako v vsega nekaj minutah preusmeri misli na lahkotne in prijetne. V vso to samooskrbno rutino pa ji uspe stisniti še toliko blagodejnih kopeli, kot je le mogoče. A ne čaka na večer, da bi se sprostila v topli, dišeči vodi. »Kopel si privoščim kadar koli v dnevu. Če se začnem sredi belega dne spraševati, kam gre ta svet, si privoščim kopel. Voda ima name odličen učinek, prizemlji me.«
Boj z depresijo in tesnobnostjo
Dakota, ki je z mamo Melanie Griffith, očetom Donom Johnsonom in babico Tippi Hedren tako rekoč del hollywoodske aristokracije, ne skriva, da se skoraj vse življenje bori z depresijo in tesnobnostjo. V depresijo je zapadla v najstniških letih, pri petnajstih, to pa je skrivala za masko humorja. Kar ni nujno slabo, meni. »Že od nekdaj zakrivam svoje notranje bolečine s šalami in smehom, kar ni nujno slabo, saj deluje. Pomaga mi. Če se namreč ne bi smejala, bi jokala.«
A čeprav je v smehu našla orožje za boj proti depresiji, ji pomaga tudi terapija, s katero sta jo že v otroštvu seznanila oče in mama. Še danes jima je hvaležna. »Moji starši, ki so precej slavni, so se ločili, ko sem bila še otrok. K sreči sta bila dovolj modra, da sta razumela, da morda potrebujem nekoga zunaj našega družinskega kroga, objektivnega opazovalca, ki bi mi pomagal razvozlati in razumeti naše zapleteno družinsko življenje,« je igralka, katere starši so se ločili pri njenih sedmih, zagovornica psihoterapije.
