Spomin nanj bo ostal v filmu Beethoven

Le kdo se ne spomni silno prikupnega, čeprav nerodnega in slinastega mladička bernardinca s prav posebno sposobnostjo, da uniči vse okoli sebe? Kar je postalo še posebno težavno, ko se je iz dlakave kepice spremenil v velikanskega psa, ki te je s skokom veselja ob pozdravu z lahkoto prevrnil na tla. Družinska komedija Beethoven – tako je bilo kosmatincu ime – se je v 90. letih skoraj nujno vrtela na televizorjih po družinskih domovih, med gledanjem pa verjetno ni bilo člana, ki se od smeha ne bi držal za trebuh. Ne le ob pasjih vragolijah, tudi ob bentenju in norenju očeta Georgea, ki ga je novi družinski član spravljal ob živce in v katerem je videl skoraj poosebitev hudiča. A čeprav film iz leta 1992, ki mu je sledilo še več nadaljevanj, tudi današnja generacija otrok gleda s podobnim veseljem, je smeh zdaj potihnil. Zamenjala ga je žalost, saj je boj z rakom izgubil igralec Charles Grodin, ki pa se ga bomo vselej spominjali kot nergavega in nervoznega Beethovnovega človeškega očeta Georgea.

Zavrnil kultno vlogo

Šola ni bila zanj. V mlajših letih je bil tisti učenec, ki so ga učitelji nenehno pošiljali iz razreda, in čeprav je pot izobraževanja nadaljeval z vpisom na univerzo, jo je že hitro obesil na klin. Ni ga namreč žejalo po akademski karieri, klicala ga je igra. To je sicer pomenilo, da se je v New Yorku, ko se je z dušo in telesom posvetil sedmi umetnosti, prvih nekaj let komaj prebijal iz meseca v mesec – poprijel je za vsako delo, od taksista do uslužbenca na pošti –, a se je na dolgi rok izplačalo. Leta 1954, pri le 19 letih, je že dobil prvo filmsko vlogico v Disneyjevem 20 tisoč milj pod morjem, tik za tem je doživel še svoj broadwayski prvenec, v 60. letih pa so se mu vrata v svet igre široko odprla. Ni le pisal in režiral broadwayskih iger, igral je tudi v kultni grozljivki Rosemaryjin otrok režiserja Romana Polanskega, producent Lawrence Turman pa ga je snubil za glavno vlogo v Diplomirancu. To je Charles sicer zavrnil zaradi preslabega honorarja. Obljube, da ga bo film izstrelil med velikane, ga namreč niso prepričale, četudi se je zgodilo prav to. Dustin Hoffman, ki mu je na zadnje pripadla vloga Benjamina Braddocka, je bil za igro namreč nominiran za oskarja, bafto in zlati globus in je pristal v eliti hollywoodskih veljakov.

V 60. letih je morda prezrl vlogo, ki bi lahko korenito spremenila potek njegove kariere, je bilo pa za Grodina naslednje desetletje tisto, v katerem je najbolj zasijal. Romantična komedija The Heartbreak Kid mu je namreč prinesla nominacijo za zlati globus, in čeprav kipca ni dobil, si igralec tega ni gnal pretirano k srcu. »Nikoli se ne pritožujem, saj se dobro zavedam, kaj se dogaja okoli mene. Dobro namreč vem, da obstaja ogromno nadvse nadarjenih igralcev, ki pa nikoli niso dobili niti ene priložnosti,« je dejal zvezdnik, ki je bil prepričan, da se »mnogi igralci preveč obremenjujejo s tem, kaj bo, namesto da bi energijo posvečali temu, da postanejo tako dobri, kot le lahko. Le tako si namreč pripravljen, ko dobiš priložnost. Sam sem sledil temu vodilu, kar pomaga tudi, da te zavrnitve ne potolčejo. Te so namreč del šovbiznisa.«

Ostal je doma

Z Alanom Arkinom je igral v vojnem filmu Kavelj 22. Z Warrenom Beattyjem v romanci Nebesa lahko počakajo. V Polnočnem skoku pa je pred kamerami stal z Robertom De Nirom. Nato pa je v 90. letih presedlal k bolj družinskim celovečercem, predvsem ker po njem ni bilo več velikega povpraševanja, da bi lahko izbiral med najodličnejšimi vlogami, je dejal iskreno. Vseeno pa je prav družinski Beethoven tisti, po katerem se ga večina spominja.



Pred filmskimi kamerami je nazadnje stal pred štirimi leti, ko je s Sienno Miller in Alecom Baldwinom zaigral v trilerju An Imperfect Murder, nato pa je tako rekoč izginil iz medijskih žarometov. A ne zgolj zaradi tedaj že častitljivih 82 let, ko si je pokoj več kot zaslužil, potihem je bil tudi bitko z rakom kostnega mozga, zdaj pa jo je izgubil. Seveda pri sebi doma v Connecticutu. Če se že zavoljo filma in kariere ni želel odseliti iz domače hiše v filmski Los Angeles, je bilo namreč kot na dlani, da bo tu želel ostati do zadnjega diha. »Če bi se preselil v Hollywood in postal del tamkajšnje klike, bi mi lahko uspel veliki met. A če česa v svojih desetletjih pri filmu nisem storil, sta bila to selitev in mreženje z ljudmi, ki bi mi lahko pomagali.«