Spomine štiri leta pisal na roko
Galanten, pravi kavalir. Tako zlahka razmišljamo o Tomu Sellecku, ki je zdaj potrdil, da je tudi v resnici moški stare šole. Del generacije, ki je odraščala brez računalnika, se po stacionarnem telefonu dogovarjala za srečanja, dekletom odpirala vrata in namesto kratkih telefonskih sporočil, polnih emotikonov in kratic, pisala čisto prava pisma na roko. Prav tako, s peresom, se je postavni ameriški igralec lotil pisanja svojih spominov. »Na roke pišem od nekdaj. Le tako znam pisati. Pred računalniško tipkovnico in ekranom enostavno ne morem razmišljati,« pravi Selleck, ki je svoje misli, spomine in čustva štiri leta zapisoval na pole navadnega papirja. Temu so bili namenjeni popoldnevi, vse, kar je napisal, je nato ob večerji prebral ženi Jillie.
Svojo zgodbo začne pred 62 leti, pri svojih 17, ko sta s prijateljem v rdečem avtomobilu njegove mame poletela s ceste. Z obema je bilo na koncu sicer vse v redu, toda prav ta dramatični trenutek iz najstniških let je Tom izbral za uvod v svoje življenje. »Morda nekoliko nenavaden začetek pisanja spominov, ki pa se je vseeno zdel popoln. Tako sem ob avtomobilski nesreči in njenih posledicah spregovoril o svojem odraščanju in vzgoji,« pravi zvezdnik, ki nas skozi strani knjige You Never Know (Nikoli ne veš) popelje v svoja študijska leta, v čas vojaškega služenja, ko je bil samec številka 2 v oddaji zmenkarij, in skozi kopico manjših vlog ter snemanja reklam, vse do prelomne točke, ko je zaslovel kot televizijski zasebni preiskovalec Thomas Magnum, ki mu je prinesel emmyja. »Moje življenje ni bilo glamurozno in vznemirljivo, da bi z njim polnil naslovnice. Zato je edini način, da svoje spomine naredim zabavne – kar je tudi prvotni in osnovni namen –, da pripovedujem zgodbice, in to tako, da se bo bralec lahko vživel vame.«
Kaj če ...
Zaradi snemalnega urnika serije Magnum P. I. je Selleck zavrnil vlogo Indiane Jonesa v hollywoodski uspešnici Lov za izgubljenim zakladom, ki je Harrissona Forda izstrelila med megazvezdnike. Nekoliko pozneje se je sicer izkazalo, da bi Selleck zaradi hollywoodske stavke lahko prevzel obe vlogi, a zamenjava je bila že storjena. To igralcu ne krati spanca, vseeno pa priznava, da je njegovo edino obžalovanje povezano z vprašanjem »kaj če«.
Brez sočnih anekdot
Kdor pričakuje razgaljujoče spomine, polne sočnih, tudi škandaloznih anekdot iz zakulisja zabavne industrije, bo ostal praznih rok. Tom ne želi ponavljati govoric, razkrivati malih skrivnosti drugih, še celo svojih ne. »Zelo zaseben moški sem. Ko sem se spustil v pisanje, sem sicer vedel, da bom moral razkriti tudi bolj osebne reči, a sem si postavil mejo, do kam sem pripravljen iti, koliko razkriti. Razlika je namreč med pripovedovanjem neke osebne zgodbe in tem, da nekaj ali predvsem nekoga pri tem izkoristiš.« Dobro ve, da besede drugih lahko še kako vplivajo nate. »Kup stvari je, o katerih nisem nikoli govoril, a so o njih razpredali drugi, čeprav zelo zmotno.«
Med platnice je Selleck želel ujeti tudi tisto manj privlačno pot zabavne industrije. Garaško in prežeto z negotovostjo. »To ni lahek poklic. Pot je težka. Izdelek, ki ga prodajaš, si ti sam, v 99 odstotkih pa boš slišal zavrnitev,« pravi Tom, ki so ga kljub zavidljivo izklesani, visoki in zelo možati postavi ter privlačnemu obrazu vseskozi razžirali dvomi o samem sebi. »Hudiček na tvoji rami je nadvse hud nasprotnik.«
