Študenti na steni nočejo kraljičinega portreta

V mnogih britanskih javnih in zasebnih prostorih visi portret kraljice Elizabete II. Ne ker bi tako moralo biti, temveč ker ljudje v glavnem spoštujejo kraljico in jo imajo radi, večkrat so že povedali, da je krasna vladarica, spoštujejo njeno stoičnost, pravičnost in način, kako se spopada z javnimi in zasebnimi izzivi. Zato je nemalo začudenja in ogorčenja sprožila nedavna odločitev univerze v Oxfordu, da s stene v skupnem prostoru snamejo njeno fotografijo. Do tega je prišlo po glasovanju študentov, saj da kraljičin portret predstavlja kolonialistično preteklost Velike Britanije, ki je vse prej kot pravična in mirna.

Predlagatelj je Američan

Kot preostale kraljevine je tudi britanska v preteklosti izkoriščala svoje kolonije, pogosto grdo ravnala s tamkajšnjimi prebivalci, zato se predvsem mladi na Otoku te svoje zgodovine ne le sramujejo, ampak jo želijo čim prej pozabiti. S tem ko so iz skupnega študentskega prostora umaknili kraljičin portret, so po besedah študentov želeli ustvariti »nevtralen prostor, kjer bodo dobrodošli vsi«, ter pretrgati vezi z britansko »kolonialno preteklostjo«.


Poteza je hudo razjezila celo britanskega ministra za šolstvo, ki jo je označil za absurdno. »Elizabeta II. je vodja države in simbol vsega, kar je v Veliki Britaniji najboljše. Med svojo dolgo vladavino je neumorno delala na tem, da bi v svetu promovirala britanske vrednote, med katere sodita strpnost in spoštovanje. Da se njen portret umakne, je najmanj absurdno,« je dejal Gavin Williamson. Z njim se je strinjal namestnik dekana, ki je potezo označil za »žaljivo in strašno ignorantsko«. A na univerzi so se odločili, da kljub temu upoštevajo željo študentov, ki so z veliko večino izglasovali odstranitev portreta, ki ga bodo zdaj nadomestili z umetniškim delom katerega od »navdihujočih in vplivnih« umetnikov.

A kot da že sama odstranitev portreta ni bila dovolj za razburjenje večine Britancev, to je postalo še večje, ko se je izkazalo, da je mladenič, ki je to predlagal, pravzaprav državljan Združenih držav Amerike, ki v Oxfordu poučuje računalništvo in dela na doktoratu iz teorije kompleksnosti. Za nameček je 25-letni Matthew Katzman sin bogatega ameriškega odvetnika, ki je odraščal v pet milijonov evrov vredni vili v Washingtonu. Katzman je študiral na prestižni ameriški univerzi Stanford, kjer je pridobil diplomo in magisterij.

»Kako lahko dopustimo, da nekdo, ki ne pozna naše zgodovine, ki verjame le tistemu, kar sliši na ameriški televiziji, kjer prav tako ne poznajo naše zgodovine, pride v našo deželo in onečasti našo vladarico? Bi si upal kaj podobnega storiti v svoji domovini? Dvomim,« je bil oster eden od britanskih kolumnistov Dan Wootton, ki se sicer strinja, da v britanski zgodovini ni bilo vse brezmadežno, kar pa ne pomeni, da je treba neprijetne dogodke umakniti in skriti: »Takšno razmišljanje mladih se po univerzah širi kot kuga. Radi bi, da bi zgodovina in dediščina kar izginili, sramujejo se dogodkov, ki niso v skladu z njihovim trenutnim prepričanjem. Kaj ne bi bilo bolje, da bi se o tem pogovarjali, tako o dobrem kot o slabem? Je naslednji korak poustvarjanje zgodovine, pisanje novih učbenikov, v katerih ne bi bilo reči, ki jim niso všeč? Morda lahko spreminjajo pravljice za otroke, ki se jim zdijo preveč nasilne, rasistične in bog si ga vedi, kaj še. A z zgodovino tega ne moreš narediti, to so dogodki, ki so se zgodili, najsi so nekomu všeč ali ne.«