Tarantino hvaležen Zlatim dekletom
Filmar je kariero začel kot nič kaj obetaven igralec. V eni od epizod nanizanke je bil kralj rock'n'rolla.
Odpri galerijo
Ustvarjalec kultnih filmov je pred tremi desetletji životaril s stranskimi vlogami. FOTO: Reuters
Velja za enega največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov, njegovi filmi imajo kultni status in navdušujejo generacije, a tudi Quentin Tarantino je svojo kariero začel povsem na dnu. S stranskimi vlogami, kot povsem neopazen in nič kaj obetaven igralec, se spominja, a takšno delo mu je odpiralo vrata v filmsko industrijo, mu dajalo izkušnje in omogočalo preživetje.
Njegov zadnji film Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je na nedavni podelitvi zlatih globusov slavil s kar tremi nagradami, za najboljši film, scenarij in stranskega igralca, izdelku pa napovedujejo tudi bleščečo prihodnost na oskarjih. Spomnimo, Tarantino, danes eno največjih imen v industriji, je nase resno opozoril s Steklimi psi leta 1992, a kot priznava, filma ne bi mogel ustvariti, če ne bi bilo – Zlatih deklet. Tako je, Blanche, Dorothy, Sophia in Rose so bile tiste dame, katerim veliki filmar vsaj delno dolguje svoj uspeh, je pojasnil med nedavnim pogovorom v šovu Jimmyja Fallona.
V četrti sezoni priljubljene nanizanke, bilo je leta 1988, je nastopil kot eden od imitatorjev Elvisa Presleyja, ki se udeležijo Sophijine poroke: »Posneli so dve epizodi, in ker sta bili tako uspešni, so ju večkrat ponavljali in vsakokrat sem prejel plačilo. Tako sem v treh letih zaslužil nekaj tisočakov, s katerimi sem se preživljal, medtem ko sem pisal Stekle pse.«
No, roko na srce, Tarantino je takrat denar služil tudi kot pomočnik režiserja pri manjših produkcijah, tu in tam je prodal kakšen scenarij, a Zlata dekleta so mu ostala v dragocenem spominu na čase, ko se je šele prebijal v Hollywood in iskal primerne priložnosti. Pa še, vloga kralja rock'n'rolla mu je bila pisana na kožo, sam je bil namreč Elvisov veliki oboževalec in se je v glasbeno ikono redno napravljal, v nanizanki se je tako brez posebnega napora zlil s svojo vlogo in z veseljem pokazal nekaj drznih gibov.
No, Tarantino se odtlej raje zadržuje na drugi strani kamere in igra le takrat, ko si tega zaželi, po uspehu Steklih psov pa so začele deževati ponudbe iz Hollywooda, med drugim za režijo Hitrosti in Mož v črnem. Vse je hvaležno zavrnil in se osredotočil na ustvarjanje Šunda, s katerim se je dve leti pozneje ustoličil s svojim unikatnim slogom, za katerega so značilni eksplicitni prizori nasilja, ostri dialogi in tesna povezanost s pop kulturo. Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je njegov deveti celovit filmski projekt, po desetem, je naznanil, se bo preselil v druge ustvarjalne sfere, morda se bo osredotočil na pisanje in gledališče.
Prelevil se je v Elvisa
Njegov zadnji film Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je na nedavni podelitvi zlatih globusov slavil s kar tremi nagradami, za najboljši film, scenarij in stranskega igralca, izdelku pa napovedujejo tudi bleščečo prihodnost na oskarjih. Spomnimo, Tarantino, danes eno največjih imen v industriji, je nase resno opozoril s Steklimi psi leta 1992, a kot priznava, filma ne bi mogel ustvariti, če ne bi bilo – Zlatih deklet. Tako je, Blanche, Dorothy, Sophia in Rose so bile tiste dame, katerim veliki filmar vsaj delno dolguje svoj uspeh, je pojasnil med nedavnim pogovorom v šovu Jimmyja Fallona.
1988. je gostoval v priljubljeni nanizanki.
V četrti sezoni priljubljene nanizanke, bilo je leta 1988, je nastopil kot eden od imitatorjev Elvisa Presleyja, ki se udeležijo Sophijine poroke: »Posneli so dve epizodi, in ker sta bili tako uspešni, so ju večkrat ponavljali in vsakokrat sem prejel plačilo. Tako sem v treh letih zaslužil nekaj tisočakov, s katerimi sem se preživljal, medtem ko sem pisal Stekle pse.«
No, roko na srce, Tarantino je takrat denar služil tudi kot pomočnik režiserja pri manjših produkcijah, tu in tam je prodal kakšen scenarij, a Zlata dekleta so mu ostala v dragocenem spominu na čase, ko se je šele prebijal v Hollywood in iskal primerne priložnosti. Pa še, vloga kralja rock'n'rolla mu je bila pisana na kožo, sam je bil namreč Elvisov veliki oboževalec in se je v glasbeno ikono redno napravljal, v nanizanki se je tako brez posebnega napora zlil s svojo vlogo in z veseljem pokazal nekaj drznih gibov.
Z zaslužkom se je preživljal do Steklih psov.
No, Tarantino se odtlej raje zadržuje na drugi strani kamere in igra le takrat, ko si tega zaželi, po uspehu Steklih psov pa so začele deževati ponudbe iz Hollywooda, med drugim za režijo Hitrosti in Mož v črnem. Vse je hvaležno zavrnil in se osredotočil na ustvarjanje Šunda, s katerim se je dve leti pozneje ustoličil s svojim unikatnim slogom, za katerega so značilni eksplicitni prizori nasilja, ostri dialogi in tesna povezanost s pop kulturo. Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je njegov deveti celovit filmski projekt, po desetem, je naznanil, se bo preselil v druge ustvarjalne sfere, morda se bo osredotočil na pisanje in gledališče.
