Tina Turner končno spet čuti spokoj

Njena življenjska zgodba je ujeta že med platnice knjig, živi na filmskem traku hita Kaj ima ljubezen s tem, lani pa je zgodba Tine Turner zaživela še kot muzikal, ki letošnjo jesen prihaja na broadwayske deske. Agonijo njenega ljubezenskega življenja, zaznamovanega z zlorabo in trpinčenjem prvega moža Ika Turnerja, v vsaj grobih orisih torej pozna večina, ne pa tudi, da glasbeno ikono ob spominu na nasilnega moža še vedno prevzamejo čustva, in ne le grda. »Na začetku je bil do mene dober,« pravi zvezdnica. Iku, ki je umrl pred 12 leti, je odpustila vse zlo, ki ji ga je storil. Morda tudi, ker je na jesen življenja naposled našla srečo, mir in ljubezen v objemu Erwina Bacha, ki je v njenih očeh njen prvi in edini mož. Čeprav si je, strogo vzeto, poročne zaobljube prvič izmenjala že z Ikom leta 1962.



Leta 1986, desetletje po tem, ko mu je z zgolj 36 centi v žepu ušla, ji je usoda na pot prinesla 16 let mlajšega Erwina, s katerim je nato pred šestimi leti, ko je že krepko zajadrala v svoje osmo desetletje, zakorakala pred oltar. »Kar zadeva mene, je to prvič, da sem se poročila,« prvi rockerska babica. »Ko me je Ike zasnubil, sem vedela, da ima nekaj za bregom, da si nekaj od tega obeta. Kot sem vedela, da moram sprejeti snubitev, če ne želim prepira. In najina poroka ni imela zveze z mojo predstavo poročnega dne.« In kot se ji je pri snubitvi zdelo, da dejansko nima nikakršne izbire, tako tudi ni imela izbire, ko ji je Ike že pred poroko samoiniciativno, brez njene vednosti spremenil krsto ime Anna Mae Bullock v Tino Turner. »Ko je prišel domov iz glasbene založbe, je na mizo vrgel album. Z imenom Tina. Na vprašanje, kdo je Tina, mi je odgovoril, da sem to jaz. Tina Turner. Tina. Tina. To ime mi je šlo spočetka strašansko težko z jezika.« A se je do tedaj že naučila, da ne sme jezikati. »Nisem želela začenjati prepirov, saj so se ti vselej končali z modricami, preklano ustnico, zlomljenim nosom ali rebrom.« A če je navzven molčala, je v njej vse tulilo, na najnižji točki celo, naj že konča to agonijo in kar sama konča svoje življenje. »V najtemnejšem obdobju sem bila že skoraj prepričana, da je edini izhod iz tega smrt. In dejansko sem se poskušala ubiti.« A se je, čeprav je pogoltnila pest uspaval, nato vseeno prebudila. »Vsemu navkljub sem se zbudila iz teme. Očitno mi je bilo usojeno preživeti.« A je nato vseeno potrebovala osem let, morala je še osem let trpeti, da si je rekla dovolj, zbežala in ta del življenja pustila za seboj.

Preganjale so jo samomorilske misli, tem se je celo uklonila, a je poizkus samomora preživela. Podobne mračne misli so preganjale tudi njenega prvorojenca Craiga, ta si je lansko poletje v glavo uperil pištolo in pri 59 letih končal življenje, ki je zanj očitno postalo neznosno. »Še vedno ne vem, kaj ga je pognalo prek roba,« se je odprla Tina, ki je morala storiti to, česar noben od staršev ne bi smel. Pokopati svojega otroka. »Če zdaj pogledam nazaj, je med najinimi zadnjimi telefonskimi pogovori zvenel nekoliko drugače, a se tega nisem zavedala.« Sploh ker se je, vsaj z vidika zunanjega opazovalca, v Craigovem življenju vse začelo postavljati na svoje mesto. »Malce pred tem je našel službo, s katero je bil zadovoljen. Naposled je opremil stanovanje, ki sem mu ga kupila že nekaj let prej. Našel je dekle, ob kateri je čutil nekaj posebnega, želel mi jo je celo predstaviti. Ne vem, kaj se je zgodilo, kaj ga je povleklo v črnino. Mislim, da je bil občutek osamljenosti, ki mu je sledil še od prej, tisti.«

Čeprav danes meni, da ga je do smrti razžrla osamljenost, se je Tina zdaj obdala s fotkami sina, na katerih se smeji. »Mislim, da je zdaj na dobrem kraju. Tako čutim v srcu.« Kot lahko tako reče tudi sama zase. »Imela sem zelo težko življenje. A za to ne krivim nikogar. Preživela sem, in to brez zvračanja krivde na druge, ne zdaj in ne prej. Zdaj pa imam vse. Ko sedim pred hišo na Züriškem jezeru, kjer sva si z Erwinom ustvarila življenje, čutim le spokoj. Niti enega samega problema.«