Toliko je pil, da je potil vodko

Film Mank, nekakšna črno-bela oda zlati dobi Hollywooda, ki pripoveduje zgodbo z alkoholom zasvojenega scenarista Hermana J. Mankiewicza ter o njegovem odnosu z režiserjem Orsonom Wellsom, s katerim sta se skupaj podpisala pod ikonskega Državljana Kana, je Garyju Oldmanu prinesel nominacijo za zlati globus. Pri tem pa se zvezdniku ni bilo treba zanesti le na svoj igralski dar, pač pa se je precej lahko naslonil na lastne izkušnje z alkoholizmom. Kajti čeprav v tem mesecu praznuje že 24 let treznega življenja, je potreboval dve zdravljenji v rehabilitacijski kliniki, da se mu je uspelo otresti alkoholnega primeža. Ta ga je na svojem vrhuncu namreč tako močno stiskal za vrat, da glavni element zvezdnikovega telesa skoraj ni bila več voda, pač pa vodka. »Med znojenjem nisem več izločal potu, pač pa vodko. Tako velik del mene je bila. Zbujal sem se s kosmatim in črnim jezikom, za kar sem sicer krivil šampon, toda ... Niti svojemu največjemu sovražniku ne bi privoščil biti v primežu alkohola. To je pekel!«
 

Pomagal si je tudi z ličili

Ni se pijansko opotekal. Ni se mu zapletal jezik. Navzven je dajal vtis treznega in predvsem funkcionalnega človeka. Kar pa je prej kot blagoslov prekletstvo v preobleki, saj se tako še težje otreseš zasvojenosti. »Ko sem še pil, sem normalno delal, nisem pozabljal svojih vrstic. Zato dobiš občutek, da jo z alkoholizmom lahko odneseš. Čeprav globoko v sebi, pod vsemi plastmi (samo)zanikanja, veš, da to ni res. Prej ali slej se ti bo maščevalo,« pravi Gary in priznava, da je med samim seboj in likom Hermana J. Mankiewicza našel precej vzporednic. »Herman s svojim humorjem, s katerim se je posmehoval samemu sebi – kako poznano! Sam sem delal precej podobno. Ko sem šel, denimo, v restavracijo in natakarju naročil velik kozarec vodke s tonikom, sem dodal, naj hitro prinese, da ni treba čakati z drugimi naročili, ker sem alkoholik. Torej potrebujem to bolj in hitreje kot drugi. A tak humor je zgolj maska, za katero se skrivaš.«

Opustiti alkohol je bilo težko. Še nekoliko težje pa morda zaradi neke izkrivljene romantične predstave o alkoholikih, ki je ni gojil le sam, pač pa tudi ljudje nasploh. »Vsi moji heroji, ljudje, po katerih sem se zgledoval, so bili ali alkoholiki ali odvisniki od opija. Le pomislite na vse tiste pesnike, pisce, igralce, ki vas ganejo v dno duše – večinoma so bili vsi alkoholiki.«

Oldman je nekdaj svojo negotovost skrival za pijansko masko humorja, pozneje pa, vsaj pred kamero, z dovršenim make upom, kostumi in podobnim. »Tako mi je bilo udobneje, varneje.« Zato se je na začetku snemanja Manka, brez kakšne pretkane transformacije, počutil kot riba na suhem. Skoraj golega. Vsa zvezdnikova negotovost, občutki nevrednosti so spet začeli vreti na površje. »A boljše odločitve David Finscher, režiser, ne bi mogel sprejeti. Po nekaj čudnih, neprijetnih dneh sem se počutil povsem osvobojenega.«