DRZNO
Tom Cruise proti zemlji drvel s 300 kilometri na uro
Zvezdnik je prvi igralec, ki je pred kamerami izvedel nevarni halo skok. Skočil z višine 9000 metrov, padalo odprl na 600 metrih.
Odpri galerijo
Ena največjih nevarnosti je bila, da bi v zraku trčil v prostopadajočega snemalca. Oddaljenega le en meter. FOTO: Youtube
Za Toma Cruisa, zvezdnika filmske franšize Misija nemogoče, nobena misija ni nemogoča. Še tista ne, ki se je doslej še ni drznil lotiti noben igralec prej.
»En kader. Na 8000 metrih višine, pri hitrosti prek 300 kilometrov na uro, ob mraku. Le tri minute svetlobe za dve minuti dolgo akcijsko sekvenco. Le ena možnost posnetka v dnevu.« Tako je režiser Christopher McQuarrie opisal eno največjih in najbolj norih kaskaderskih točk, na filmski trak ujeti halo (high altitude – low opening, velika višina, nizko odpiranje) skok, ki pa ga akcijski junak ni mislil prepustiti kaskaderju, izkušenemu skakalcu z letala. V en sam kader je vložil eno leto dela, vaj in predpriprav, zavedajoč se, da gre marsikaj lahko narobe. In da bi bila ena sama napakica usodna.
Simulacijo vratolomnega skoka je začel že pred letom dni in se poskušal navaditi na občutek padanja in lebdenja, medtem ko ga bičajo mrzli vetrovi, v enem največjih vetrovnih tunelov, ki so ga zgradili le v ta namen. In ker je bil odločen, da mora biti posnetek pravega skoka popoln, je iz letala, ki je potovalo s hitrostjo 260 km/h, skočil več kot 100-krat. Proti zemlji je drvel s hitrostjo 320 km/h, poskušal slediti začrtani poti padca in paziti, da ne trči od prav tako prostopadajočega snemalca, ki se je s kamero na čeladi vrgel iz letala le trenutek pred igralcem.
»Skočiti in padati je moral tako, da je bil od kamere oddaljen le en meter. Da bi trčila v zraku, nas je morda bolj skrbelo kot kar koli drugega,« priznava režiser. Čeprav so morali upoštevati tudi morebitne zdravstvene zaplete. »Pred vsakokratnim vkrcanjem je moral Tom 20 minut dihati le čisti kisik, da se je izognil dekompresijski bolezni.« Kar je bilo vselej proti večeru, saj je bil pravi čas snemanja ključnega pomena. Čim bliže sončnemu zahodu, »da smo za snemanje imeli na voljo vsakokrat le tri minutke časa. Potem se je zmračilo.« Skratka, podvig in pol, ki ga bomo na velikem platnu lahko videli že sredi avgusta.
»En kader. Na 8000 metrih višine, pri hitrosti prek 300 kilometrov na uro, ob mraku. Le tri minute svetlobe za dve minuti dolgo akcijsko sekvenco. Le ena možnost posnetka v dnevu.« Tako je režiser Christopher McQuarrie opisal eno največjih in najbolj norih kaskaderskih točk, na filmski trak ujeti halo (high altitude – low opening, velika višina, nizko odpiranje) skok, ki pa ga akcijski junak ni mislil prepustiti kaskaderju, izkušenemu skakalcu z letala. V en sam kader je vložil eno leto dela, vaj in predpriprav, zavedajoč se, da gre marsikaj lahko narobe. In da bi bila ena sama napakica usodna.
Le meter od kamere
Pri običajnem skoku iz letala se izzivalec požene iz jeklene ptice na okoli 4000 metrih višine, prosto pada 60 sekund in nato razpre padalo. Pri precej bolj norem in nevarnem halo skoku pa mora letalo priti na okoli 9000 metrov višine, ko se skakalec že nujno s kisikovo masko vrže iz letala in pada, pada, pada, dokler približno 600 metrov nad tlemi ne potegne ročice za padalo. Skratka, čista norost, o kateri je hollywoodski zvezdnik že leta sanjaril, se o tem pomenkoval z režiserjem in se v filmsko zgodovino zapisal kot prvi igralec, ki je izvedel halo skok pred kamero.Od sebe in drugih zahteva popolnost. Zato tudi še po 100 skokih ni bil povsem zadovoljen.
Simulacijo vratolomnega skoka je začel že pred letom dni in se poskušal navaditi na občutek padanja in lebdenja, medtem ko ga bičajo mrzli vetrovi, v enem največjih vetrovnih tunelov, ki so ga zgradili le v ta namen. In ker je bil odločen, da mora biti posnetek pravega skoka popoln, je iz letala, ki je potovalo s hitrostjo 260 km/h, skočil več kot 100-krat. Proti zemlji je drvel s hitrostjo 320 km/h, poskušal slediti začrtani poti padca in paziti, da ne trči od prav tako prostopadajočega snemalca, ki se je s kamero na čeladi vrgel iz letala le trenutek pred igralcem.
»Skočiti in padati je moral tako, da je bil od kamere oddaljen le en meter. Da bi trčila v zraku, nas je morda bolj skrbelo kot kar koli drugega,« priznava režiser. Čeprav so morali upoštevati tudi morebitne zdravstvene zaplete. »Pred vsakokratnim vkrcanjem je moral Tom 20 minut dihati le čisti kisik, da se je izognil dekompresijski bolezni.« Kar je bilo vselej proti večeru, saj je bil pravi čas snemanja ključnega pomena. Čim bliže sončnemu zahodu, »da smo za snemanje imeli na voljo vsakokrat le tri minutke časa. Potem se je zmračilo.« Skratka, podvig in pol, ki ga bomo na velikem platnu lahko videli že sredi avgusta.
