Tom Cruise rešuje življenja tudi zares

Kot tajni agent Ethan Hunt je že šestkrat rešil svet, zdaj pa ga v novem nadaljevanju Misije nemogoče, ki jo v teh mesecih lovijo na filmski trak, rešuje že v sedmo. A čeprav filmskim junaškim podvigom Toma Cruisa ne gre oporekati, so njegova junaštva vendar načrtovana in zaigrana, nevarnosti simulirane in izvajane v čim bolj varnem okolju, za Tomom pa stoji tudi številna podporna ekipa, vključno s kaskaderji (kljub temu da večino adrenalinskih vragolij izvede sam). Toda kot eden najvidnejših in najbolj dobičkonosnih filmskih herojev se zvezdnik ni uveljavil po naključju, v njem se namreč tudi v resnici pretaka junaška kri, zaradi katere je za življenje sočloveka pripravljen tvegati celo lastno. Tako zdaj pripoveduje vsaj prigoda izpred več kot tridesetih let, še iz časa, ko Cruise še ni bil akcijski zvezdnik najtežjega kalibra.


»Na lastne oči sem videl, kako je rešil življenje Elisabeth Shue. Zares, ne za potrebe filma,« se je spomnil Bill Bennett, ki je pri romantični komediji Koktajl iz leta 1988 iz helikopterja usmerjal kamero za posnetke iz zraka, in orisal bližnje srečanje igralke z zadnjim bočnim propelerjem helikopterja.

Za las ušla

Tudi snemanje romantičnih komedij je lahko nadvse nevarno. Ne le da glavni junaki tvegajo strto srce, očitno lahko celo svoje življenje. Kajti prav snemanje romantične scene, ko sta Tom Cruise in Elisabeth Shue s konjema galopirala po peščeni plaži, bi se za igralko lahko končalo s krvavo smrtjo. Njuno romantično ježo so namreč snemali iz helikopterja, po nekaj posnetkih pa je ta za nekaj hipov pristal, da je režiser zvezdnikoma kriče, ko so se propelerji še vedno glasno in hitro vrteli, zavpil nadaljnja navodila in napotke, kako še prepričljivejše zaigrati. Tom in Elisabeth pa nato brž nazaj v sedlo, helikopter s kamerami pa v zrak. »Vsakokrat smo pristali za nekaj minut, zato pilot ni ugašal motorja. Hrup je bil precejšen, če si želel preglasiti hrumenje, si se moral dreti na vsa pljuča,« pripoveduje Bennett in dodaja, da je bilo poznavanje ustreznega vedenja, predvsem gibanja v bližini prižganega helikopterja, bistveno za varnost, žal pa v tistem času še niso imeli tako natančno dodelanih varnostnih protokolov kot danes.


»Danes bi še pred prvim snemanjem s helikopterjem imeli sestanek z obvezno udeležbo, na katerem bi podrobno orisali vse možne nevarnosti. A kar je danes praksa, je bilo tedaj prej izjema. Takrat si pač moral vedeti, da je območje pri repu helikopterja smrtno nevarno. Zadnjega rotorja, ko se je vrtel, se ni videlo in je smrtonosen. Tja absolutno ne smeš zaiti.« Pa vendar je Elisabeth prav tja zanesel korak.


»Bilo je drugič, morda tretjič, da smo s helikopterjem na kratko pristali. Režiser je dal navodila, Elisabeth, vzhičena in v polnem pogonu, pa je hitro želela nadaljevati in je stekla proti zadnjemu delu helikopterja. Zadrl sem se lahko le, naj se ustavi, saj sem bil pripet z varnostnim pasom, a me zaradi hrupa ni slišala. K sreči je njeno namero zaznal Tom, ne nazadnje je bil že tedaj izkušen pilot in je vedel, kaj ji preti. V skoku se je pognal proti njej, jo še v zraku zagrabil za noge in jo zbil po tleh kot ragbist. Skotalila sta se po tleh. Elizabeth sta se na obrazu zrcalila jeza in šok. Ko pa ji je Tom kriče pojasnil, da je bila le nekaj centimetrov stran od gotove smrti, je postala bela kot zid. Osupli pa smo bili tudi v helikopterju, dobro smo vedeli, da je za las ušla krvavemu koncu.«