Ubijal za višjo gledanost

Naročeni na že nekaj let zelo popularno spletno platformo za ogled televizijskih serij in filmov Netflix lahko gledate igrano-dokumentarno serijo Ubijalski rejtingi (Killer Ratings), ki prikazuje dinamično življenje Wallacea Souze, prejšnje desetletje vodilnega brazilskega televizijskega voditelja.

Njegova življenjska zgodba si res zasluži ekranizacijo, nabita je namreč z vso potrebno dinamiko, saj je bil Souza vse do smrti leta 2010, ko je umrl zaradi posledic srčne kapi, policaj, novinar in politik. Največjo popularnost je dosegel kot televizijski novinar, ki je poročal o kriminalnih dejanjih, sodeloval pri njihovem razkrivanju, populistično predlagal, kako naj se zgodi pravica, in tudi terjal od oblasti, naj bo tako izvršena.
 

Kriminalna dejanja na zaslonu

Wallace Souza je bil doma iz Manausa, prestolnice in največjega mesta države Amazonas na severu Brazilije. Kariero je začel kot policaj, saj, kot je pozneje trdil, ni prenašal čedalje hujšega kriminala in nasilja, ki so ga v mestu zganjali preprodajalci mamil.

Leta 1989 je zapustil policijske vrste in se lotil televizijskega posla, ustanovil je televizijski studio, imenovan Svobodni kanal (Canal Livre), ter predvajal program, v katerem so se novinarji in snemalci pridružili policistom pri aretacijah kriminalcev ali pa so poročali neposredno s prizorišč kriminalnih dogajanj.

Pogosto se je celo dogajalo, da je Souzova televizijska ekipa prišla na kraj kriminalnega dogodka še pred policijo. Wallace Souza je bil moderator v studiu in je komentiral poročanje novinarjev s terena, ob njem pa je v studiu nastopal njegov pomočnik Gil ter na lutki po imenu Galerito nazorno kazal, kaj bi Souza naredil kriminalcem in preprodajalcem mamil.
 

Pot v politiko

Souzov šov je zelo kmalu postal velikanski hit v Manausu in državi Amazonas, Wallace pa je postal lokalni zvezdnik prve kategorije. Ta položaj in izjemno priljubljenost je začel izrabljati za politično kariero. Politika ga je zanimala in vlekla v svoje vrste, saj je hotel svoje televizijske komentarje, protikriminalne pridige in zahteve po strožjem kaznovanju kriminalcev spraviti v zakonodajo.

Tako je bil leta 1998 izvoljen za poslanca v parlament države Amazonas, z velikansko večino glasov je bil izvoljen še v letih 2002 in 2006. Ljudje, ki so ga poznali, so znali povedati, da je bil Souza vseskozi glasnik ljudstva, junak, ki je znal vedno in vsepovsod stopiti v bran navadnim ljudem, in človek, ki se je pogumno in brezkompromisno postavljal po robu morilcem, ugrabiteljem, preprodajalcem mamil, pri tem pa mu ni bilo mar za svoje življenje. Njegov status zvezdniškega politika in televizijskega voditelja je trajal vse do leta 2009, ko je bil nenadoma obtožen, da je za porast svoje popularnosti in popularnosti svoje oddaje večkrat grobo prestopil na drugo stran zakona.

Na svetli strani svojega zvezdništva se je Souza kazal kot zaščitnik revnih in brezkompromisni preganjalec kriminala, po drugi, precej temačni plati, pa je deloval kot vodja dobro uigrane ekipe, ki je za potrebe televizijskega šova vodila zelo umazano igro in se posluževala zelo nizkotnih prijemov, tudi umorov. Po nekaterih pričevanjih naj bi Souza celo vodil mamilarski kartel, naročal uboje svojih konkurentov, to posnel ali na prizorišče umora kot prvo pošiljal televizijsko ekipo svojega Svobodnega kanala, potem pa
vse skupaj na televizijskem šovu prikazal kot vrhunski novinarski dosežek.

Nagrada z nabojem

Souza je v svojem šovu rad govoril, da prekupčevalce z mamili lahko 'nagradiš' samo z nabojem. V eni izmed oddaj se je pogovarjal s kriminalcem in se drl nanj: »Človeka si ubil pred očmi otroka, kaj je s teboj?« Ta populistična iskrenost mu je dvigovala priljubljenost med navadnimi ljudmi v Manausu.

A kot sta režiserju serije Ubijalski rejtingi Danielu Bogadu pripovedovala policijska detektiva, ki sta preiskovala Souzove zločine, sta prvič posumila, da pri vsej zadevi nekaj ni v redu, ko so aretirali nekdanjega brazilskega zveznega policista Moacirja Jorgeja da Costo, znanega kot Moa. Ujeli so ga zaradi suma, da je ubil devet ljudi, čeprav je bil še vedno aktivni policaj. Med zaslišanji je Moa s prstom pokazal na Wallacea Souzo in njegovega sina Raphaela, ki naj bi mu ukazala, naj ubije te ljudi. V podkrepitev svojega pričevanja je navedel zgodbo o prizoru z gorečim truplom, ki je bila prikazana med Souzovo oddajo.

Reporter je tedaj poročal o takšnih podrobnostih s kriminalnega prizorišča, za katere še policija takrat ni vedela. Dejal je namreč: »Truplo smrdi po zažganem, ima vonj zažganega mesa. Zdi se mi, da gre za usmrtitev, ki se je zgodila v zgodnjih jutranjih urah.« Postalo je sumljivo, kako je lahko poročevalec vedel za približni čas, ko naj bi se zgodil umor.
 

Pravica ga ni dosegla

Ko so se začeli nad njim zgrinjati črni oblaki, Souza seveda ni hotel ničesar priznati. Kot poslanec v državnem parlamentu je sicer imel imuniteto, zato ga policija ni mogla pobližje preiskovati. Poleg tega je policijske preiskovalce napadal v svoji oddaji, njihove obtožbe na svoj račun označeval za absurdne in podobno.

Toda več ključnih elementov v preiskavi mu ni šlo v prid. Najprej to, da so njegove televizijske ekipe zelo dobro vedele, kje morajo iskati prizorišča in nekajkrat celo storilce najhujših zločinov, in bile praviloma tam še pred policijo. Drugič: pričevanja tistih, ki so za Souzo opravljali umazani posel, pozneje, ko mu je leta 2009 prenehal poslanski mandat, pa še sumljivi predmeti, ki so jih našli med policijsko preiskavo njegove hiše. Med drugim kup orožja, večje vsote denarja in sezname s popisom ubitih kriminalcev ali tistih, ki naj bi bili v vrsti za umor.

Decembra 2009 so aretirali Vanesso Lee, producentko njegovega televizijskega programa, Souza pa se je nekaj časa skrival pred policijo, a se je kmalu predal. Medtem ko je s sinom Raphaelom, Moajem in šoferjem Mariem čakal na sojenje, ga je julija 2010 izdalo srce. Umrl je, še preden bi o njegovih zločinih odločila roka pravice.
 

Moril in poročal

A Wallace Souza ni bil edini novinar, ki se je posluževal kriminalnega početja za dobre zgodbe za dvig popularnosti. Pred 11 leti so v Makedoniji aretirali novinarja Vlada Taneskega. Pobrskali smo po arhivu Slovenskih novic, takrat je o tej nenavadno-bizarni zgodbi poročal Boštjan Celec.
Makedonski policiji se je zdelo čudno, kako lahko novinar iz Kičeva tako natančno in s toliko podrobnosti poroča o nekaterih skrivnostnih umorih v tem kraju. Izkazalo se je, da je Taneski toliko vedel zato, ker naj bi bil on morilec štirih žensk, o katerih je nato poročal za vodilne makedonske časnike.

Makedonska policija je takrat z aretacijo osumljenca razrešila dva skrivnostna umora na območju Kičeva, pozneje pa je novinarju naprtila še dve najokrutnejši kaznivi dejanji v tem kraju. Policisti so priznali, da so precej dolgo tavali v temi tudi zato, ker naj bi bil morilec eden od tistih, na katerega bi pomislili med zadnjimi, dopisnik časopisov Utrinski vesnik, Nova Makedonija in Jutarnji list.

Taneski naj bi leta 2005 umoril 65-letno Mitro Simjanovsko in leta 2007 Živano Temelkovsko, kriv naj bi bil tudi nasilne smrti 56-letne Ljubice Ličovske. Ker jo z drugimi žrtvami povezuje več podrobnosti, policija sumi, da je bil usoden tudi za 79-letno Gorico Pavlesko, ki je uradno od leta 2003 na seznamu pogrešanih oseb. Vse so bile iz Kičeva, bile so čistilke in živele so same.
 

Osupljiva natančnost

Okrutnež je žrtve slekel do golega, jih posilil, mučil, brutalno pretepel in naposled zadavil s telefonsko žico. Trupla je dal v plastične vreče in jih odvrgel na različnih krajih. Šele ob aretaciji se je izkazalo, da je bila tudi mati Taneskega samohranilka in čistilka ter da jo je od nekdaj sovražil. Policija ga je izsledila po njegovih časopisnih člankih. Poročal je prav o teh umorih in v njih z osupljivo natančnostjo opisoval podrobnosti o dejanjih in žrtvah.

Čeprav se je o tem pogovarjal tudi s kriminalisti, so mu ti očitno med preiskavo zadnjega zločina nastavili past; nekatere podrobnosti so mu zamolčali, a so bile naslednjega dne kljub temu zapisane v makedonskih časopisih. Taneski je zapisal celo stvari, za katere niti kriminalisti niso vedeli in ki so se izkazale za resnične.


Vedel je, denimo, s kakšno vrsto telefonskega kabla so bile ubite žrtve, dokončno pa je svojo zgodbo končal, ko so primerjali njegovo DNK s sledmi DNK, najdene na žrtvah. Še bolj neverjeten je podatek, da so za umor Simjanovske na dosmrtno ječo že obsodili Anteja Ristevskega in Igorja Mirčevskega.

V časopisnih poročilih s sojenj je pisalo, da okrutneža nočeta priznati krivde. Uganete, kdo se je podpisoval pod te članke?
Tako kot Souza niti Taneski ni dočakal roke pravice. V preiskovalnem zaporu v Tetovu je drugi dan po aretaciji naredil samomor.