Uma Thurman je v najstniških letih splavila

Predlani, ko je ameriška zvezna država Alabama sprejela morda najbolj radikalno različico t. i. zakona srčnega utripa, ki prepoveduje umetno prekinitev nosečnosti po šestem tednu, torej takoj, ko se lahko zazna srčni utrip zarodka, so hollywoodski zvezdniki skočili v zrak, Milla Jovovich pa je z javnostjo tedaj delila, da je tudi sama ena od tistih, ki so splavile. Podobna zgodba se ponavlja, odkar ta zakon od začetka meseca velja v Teksasu (v drugih zveznih državah s podobnimi pogledi na splav so ti blokirani na sodišču), saj iz Hollywooda prihajajo ogorčena protestna pisma, svoj odkriti nagovor proti temu kontroverznemu zakonu, ki grobo posega v pravico žensk, da same odločajo o lastnem telesu, pa je Uma Thurman pospremila z razkritjem svoje najtemnejše skrivnosti, ki bi jo sicer odnesla v grob.


V najstniških letih je namreč tudi sama sprejela verjetno najtežjo odločitev svojega življenja, da splavi. A kot ji je ta odločitev zlomila srce, je bila zanjo tudi edina pravilna, saj ji je omogočila, da je odrasla v žensko, kakršna je danes, ter da postane mati, kakršna si je želela biti.



Zdaj, pri 51 letih, je mamica treh otrok, ki so njen neusahljivi vir veselja in sreče, rodili pa so se ji iz ljubezni z moškima, ki ju je ljubila in jima zaupala. A njeno življenje bi bilo zlahka povsem drugačno, drugačna odločitev pred desetletji bi lahko vse spremenila. Bila je namreč še otrok, ko je zakorakala na igralsko pot in se znašla v svetu odraslih. »Živela sem v Evropi, pogosto sem bila edini otrok v sobi,« v svoji dekliški nedolžnosti in naivnosti pa se je zapletla v razmerje s precej starejšim moškim in z njim po nesreči zanosila. »Tega otroka sem si sicer želela obdržati, a hkrati sem bila še vedno tudi sama otrok, nisem vedela, kaj storiti.« V tej stiski se je zaupala staršem, sledil je mučen pogovor, med katerim sta jo mama in oče posvarila, da je biti najstniška samohranilka izjemno težko, povrhu pa je igralsko kariero komaj začenjala in še nikakor ni imela finančnih sredstev, da bi sebi in otroku lahko zagotovila stabilen dom. »Kot družina smo se odločili, da je splav v teh okoliščinah edina pravilna odločitev.« A ji je to kljub temu zlomilo srce, za piko na i pa se je srčna bolečina mešala s sramom. »V tej zgodbi je ogromno žalosti. Odločitev, da splavim, je bila najtežja v mojem življenju, še danes me žalosti, a hkrati je bila to edina pot, da sem lahko okusila srečo in ljubezen. Le tako sem lahko postala mati, kakršna sem želela in morala postati. Zato ničesar ne obžalujem.«



Svojo skrivnost je delila v upanju, da bo dekletom in ženskam v teh težkih časih ponudila žarek upanja. »Vsem ženskam, ki vam kratijo vaše pravice in ste ranljive zgolj zato, ker imate maternico – vidim vas! Bodite pogumne!« je še zapisala z mešanico žalosti in groze, ko opazuje, v kakšne srednjeveške čase se vrača Amerika.