Umrl je britanski filmar Michael Apted

Resničnostna televizija, ki odstira zasebnost resničnih ljudi, najsi znanih ali ne, danes kraljuje malim zaslonom. A še preden so resničnostni šovi, četudi jim ne moremo pripisati kakšne umetniške in globlje vrednosti, zasvojili ljudi, je v 60. letih prišla dokumentarna serija Up!, ki je nastajala več kot pol stoletja in lovila krhko ravnotežje med tedaj še neznano resničnostno televizijo in vrhunskimi dokumentarci. Prek skoraj šestih desetletij so kamere na sedem let namreč sledile življenjem štirinajstih otrok iz različnih socialnih ozadij, od njihovega 7. leta pa do pozne starosti. »Pokažite mi otroka, mlajšega od sedem let, in pokazal vam bom odraslega moškega,« je bilo vodilo pionirske dokumentarne serije, ki je režiserju Michaelu Aptedu prinesla tri nagrade bafta, celoten projekt pa Peabodyjevo nagrado. In prav v tem prelomnem projektu bo filmar živel za vedno, četudi je zdaj v 80. letu starosti za vselej zaprl oči.


Britanski filmar, čigar ime pa so spoštljivo izgovarjali tudi v Hollywoodu, je pri prvem filmu iz dokumentarne serije sodeloval le kot raziskovalec, pri devetih pa nato vihtel tudi režijsko taktirko in z njimi spisal ne le koščka zgodovine dokumentarnega filma, ampak tudi pomembno beležil tisti čas in družbi nastavil zrcalo. »S serijo smo poskušali zaobjeti in dokumentirati daljše obdobje v angleški družbi,« je dejal Apted in podčrtal, kako je serija razgalila okostenelost, neprožnost socialnih razredov. »Če si bil rojen v neko socialno okolje, nisi imel možnosti, da se povzpneš po lestvici in izpolniš svoje ambicije.«

Sedem nominacij

Njegova največja in najpomembnejša zapuščina so morda dokumentarni filmi omenjene serije, ki se je sklenila šele leta 2019. Toda pokojni filmar se je z največjo lahko pomikal med najrazličnejšimi žanri sedme umetnosti in močan pečat pustil tudi na hollywoodski produkciji celovečercev. V 70. letih je namreč naredil preskok na velika platna in 1980. s filmom Rudarjeva hči (Coal Miner’s Daughter) požel velikanski uspeh, tako komercialen kot kritiški. Glavni igralki Sissy Spacek je prinesel oskarja, skupno pa je bil nominiran za kar sedem kipcev, tudi tistega za najboljši film. Le za kanček manjši uspeh so požele Gorile v megli s Sigourney Weaver v glavni vlogi, ki je v oskarjevsko dirko vstopil s petimi nominacijami, tudi za najboljšo igralko in film, pod Aptedovo režijsko taktirko pa si je oskarjevsko nominacijo prislužila še Jodie Foster v filmu Nell.


»Pri filmih, v središču katerih so ženski liki, mi je všeč čustvena komponenta, ki jo ženske vnesejo v zgodbo. Kakršna koli že zgodba je. Naj gre za žensko, ki živi med gorilami, naj za življenje country pevke, žensko čustveno življenje in doživljanje je vedno bolj dramatično od tistega, kar – vsaj na površju – doživlja moški,« je o svoji naklonjenosti do snemanja filmov s protagonistkami dejal režiser. Vseeno pa je prevzel vajeti tudi nad verjetno ultimativnim filmom za moške, nad enim iz bondijade. Leta 1999 je namreč prevzel režijo filma Vse in še več, v katerem si je Pierce Brosnan še v tretje nadel smoking najslovitejšega vohuna Jamesa Bonda.

Spretno je vijugal med dokumentarci, akcijskimi spektakli, biografskimi filmi, z Zgodbami iz Narnije je zaplaval v fantazijske svetove. O njegovi vsestranskosti pa priča tudi, da je dolgih šest let, med letoma 2003 in 2009, načeloval ameriškemu cehu režiserjev, kar je najdaljši predsedniški staž v združenju režiserjev od 60. let prejšnjega stoletja.