Umrla zadnja hollywoodska ikona

V nedeljo je preminila še zadnja velika hollywoodska ikona, zvezda filma V vrtincu Olivia de Havilland, ki je 1. julija dopolnila 104 leta. Umrla je mirno, naravne smrti, v svojem domu v Parizu.

Za vlogo Melanie Hamilton v omenjenem filmu, ki je tudi njena najbolj znana, si je prislužila prvo od petih nominacij za oskarja, to prestižno filmsko nagrado je prvič osvojila leta 1946 za vlogo v filmu Vsakomur svoje, potem pa še leta 1949 za vlogo v filmu Dedinja. Bila je zadnja velika zvezda zlate hollywoodske dobe, njena filmska kariera je trajala več kot pol stoletja, igrala je v skoraj 50 filmih, in zadnja še živeča članica igralske ekipe filma V vrtincu, ki je bil posnet leta 1939. Bila je tudi najstarejša še živeča dobitnica oskarja.

Rojena na Japonskem

Igralka se je rodila leta 1916 v Tokiu, očetu Walterju, odvetniku, in materi Lilian, igralki; je starejša sestra igralke Joan Fontaine, njen odnos s sestro je bil stalnica opravljivih časnikov in revij. Ker sta sestri imeli težave z bronhiji, se je mama odločila za selitev v Kalifornijo, ker je tam bolj primerno podnebje. A oče, ki je slovel po nezvestobi, tam ni dolgo zdržal, družino je zapustil in se vrnil v Tokio, kjer se je pozneje poročil s svojo japonsko gospodinjo. Lilian je hčeri vpisala na pevske in govorne vaje ter jima predstavila Shakespearja. Leta 1925 se je mati poročila z lastnikom veleblagovnice, George M. Fontaine pa je posvojenkama vzpostavil strog režim. Takrat sta bili sestri že sprti, vzrok za to pa naj bi bila Olivijina nezmožnost sprejeti mlajšo sestro. Joan je, po drugi strani, menila, da ima mati raje Olivio.


V svet šovbiznisa jo je potegnila njena prva vloga, bilo je leta 1933, produkcija Alica v čudežni deželi pa je bila amaterska. »Takrat sem prvič občutila ne le užitek ob igranju, pač pa tudi ljubezen do igre,« se je pozneje spominjala. Opazil jo je režiser Max Reinhardt in jo najel za igro v Snu kresne noči, ki je potem postala še film, Olivia je debitirala leta 1935, odzivi so bili mlačni. Preboj ji je uspel s filmom Kapitan Blood, v katerem je igrala ob Avstralcu Errolu Flynnu. Kemija med njima je bila izjemna, skupaj sta igrala še v sedmih filmih. Pozneje je trdila, da jo je Flynn, ki je slovel kot ženskar, zaprosil, a ga je zavrnila, ker je že bila poročena.

Tožila studio in zmagala

Konec 50. let prejšnjega stoletja se je preselila v Francijo z drugim možem, Francozom Pierrom Galantom, urednikom tednika Paris Match, in se posvetila družini. Zavrnila je vlogo Blanche DuBois v filmu Tramvaj poželenja, ki jo je dobila Vivien Leigh, za igro pa je bila nagrajena z oskarjem. Ob podpori ameriškega igralskega ceha je tožila studio Warner Brother, ki ji je zaradi zavrnitve vlog samovoljno podaljšal pogodbo. Kalifornijsko vrhovno sodišče je razsodilo v korist tožnici in sprejelo t. i. zakon de Havillandove, ki je zmanjšal moč studiev nad igralci in jim zagotovil boljše pogodbe. Občasno je do konca 80. let še igrala, zlati globus je dobila leta 1986 za vlogo v seriji Anastasia: The Mystery of Anna. Leta 2008, ko ji je bilo 92 let, jo je predsednik George Bush nagradil z national medal of arts, najvišjo nagrado, ki jo ZDA podelijo umetnikom. Dve leti pozneje ji je francoski predsednik Nicolas Sarkozy podelil še nagrado red legije časti, najvišje francosko civilno odlikovanje, ki ga podeljuje predsednik. Leta 2017 je bila deležna še viteškega odlikovanja, ki odlikovankam prinese častni naziv dame. Odlikovanje, ki ga je opisala kot najbolj razveseljivo rojstnodnevno darilo, dobila ga je namreč za 101. rojstni dan, ji je podelil britanski ambasador v Franciji, saj v London ni mogla odpotovati.