V afriški džungli na robu smrti

Lijane, na katerih se zibljejo opice. Krošnje mogočnih dreves preletavajo ptiči vseh barv. Debla krasijo kraljevske orhideje. Pri tleh pa cvetje, kakršno smo si zamišljali le v fantazijskih svetovih. Marsikdo si deževni gozd zamišlja v teh romantičnih barvah, a resničnost težko prehodne džungle je nekaj povsem drugega. Na vsakem koraku lahko nate preži skrita past, kar je hollywoodska igralka Ashley Judd dodobra spoznala na lastni koži. »Če ne bi bilo mojih prijateljev, bi me notranje krvavitve lahko stale življenje, skoraj gotovo pa bi ostala brez noge.« Njeno potovanje po afriški državi Kongo je namreč prekinil padec v gošči deževnega gozda, od koder so jo reševali mučnih 55 ur. Pa še to ne bi bilo možno, vsaj v celoti ne, če ne bi imela zajetnega bančnega računa. »Imam srečo in velikanski privilegij, da si lahko privoščim nezgodno zavarovanje. Le zaradi tega sem bila že dobra dva dni po nesreči operirana. To je glavna razlika med menoj in domačini, ki si tega ne bi mogli privoščiti,« pri čemer je še izpostavila, da velik del prebivalstva nima dostopa niti do protibolečinske tablete, kaj šele do tako celovite zdravstvene oskrbe.
 

Ko so ji zasilno namestili nogo, je od bolečin omedlela. FOTO: Osebni arhiv

Štirikrat zlomljena

Podrto drevo je spregledala zaradi šibke svetlobe svoje naglavne svetilke. Nič več, nič bolj dramatičnega ni bilo treba, da se je zvezdničin treking po kongovskem deževnem gozdu spremenil v nočno moro. Zvrnila se je namreč prek debla, očitno precej nesrečno, saj si je zlomila nogo. Kar je sredi ničesar recept za katastrofo s potencialno tudi usodnim koncem. »Nogo sem imela zlomljeno na štirih koncih, poškodovani so bili tudi živci.« A če se je sama zvijala od bolečin, so njeni spremljevalci, domačini, ohranili mirno kri in trezno glavo ter ji nemudoma priskočili na pomoč. Eden izmed njih, Dieumerci, se je zleknil poleg nje na vlažna tla in s svojo zdravo nogo poskušal njeno zveriženo ohraniti na mestu, da je ne bi s premikanjem še dodatno poškodovala. »Tulila sem od bolečin kot ranjena divja žival in grizla v palico med zobmi. Dieumerci pa je ves ta čas sedel ob meni in ni niti trznil. Za milimeter se ni premaknil.« V tej agoniji je Ashley preležala pet ur, ko so ju vendar našli tisti, ki so ju odšli iskat, ko ju že predolgo ni bilo nazaj v kamp. Med njimi Papa Jean, ki ji je kar na terenu pregledal nogo in ji namestil kosti v pravi položaj. »Kako mu je to uspelo, ne vem. Ves čas sem tulila in se zvirala,« dokler ni omedlela. Ta čas pa so drugi izkoristili, da so iz močne veje in rjuhe naredili improvizirana nosila. Nosilo, v katerem jo je šest moških tri ure nosilo po težavnem terenu. »Bosi, prek hriba, čez reko,« dokler niso dosegli njihovega kampa. Tu pa so jo naložili na motor in oddrveli proti mestu Jolu. »Na motorju smo bili trije. Didier je vozil. Mene so posadili za njega, hrbet ob hrbet. Nanj sem se naslanjala, da nisem padla skupaj. Ali z motorja. Pred menoj, na skrajnem koncu motorja, pa je sedel še Maradona, ki mi je z rokami držal zlomljeno nogo. Bil je edini, ki se je upal javiti za to nehvaležno nalogo. Čakalo nas je namreč šest ur po blatnih, zaradi deževnega obdobja povsem razmočenih in luknjastih cestah.«



V mestu Jolu je prenočila v majavi kolibi. Naslednji dan je odletela v prestolnico Kinšasa, kjer je prebila 24 ur. Od tam so jo prepeljali v Južno Afriko, kjer so jo operirali, zdaj pa okreva na intenzivnem oddelku. »Sem so me prepeljali iz Konga. Iz države, ki jo ljubim in obožujem, ki pa žal nima zadostne zdravstvene infrastrukture, da bi bila kos poškodbam, kakršno sem utrpela,« še pravi igralka, globoko hvaležna vsem, ki so ji v njenih mučnih urah priskočili na pomoč ter ji izkazali sočutje.