V Footloosu plesal na pomirjevalih

Zgodba o uporniškem najstniku, ki se iz vrveža velemesta preseli na zadušljivo podeželje, kjer sta prepovedana celo rockerska glasba in ples, je za Kevina Bacona spremenila vse.

Če je bil prej še dokaj zelen igralec, na začetku svoje poti, ga je lik upornika Rena McCormacka, zaljubljenega v ples, s filmom Footloose čez noč izstrelil med zvezde. Delno tudi zaradi Kevinovih hitrih nog in veščih plesnih gibov, zaradi katerih so se dekletom ob pogledu na igralčevo precej vroče poplesavanje šibila kolena.

Čeprav Bacona pred snemanjem plesnih kadrov morda niso izdale noge, bi ga skoraj živci. Te je imel tako napete, da so mu izbruhnili živčni izpuščaji, režiser pa ga je lahko pomiril le tako, da ga je rahlo zadrogiral.
 

Čudežna tabletka

Kdor je gledal danes kultno glasbeno uspešnico iz leta 1984, se verjetno spominja tudi ikonskega prizora, ko je svobodomiselni Ron v Kevinovi podobi poskušal prepričati vaški svet, naj vendar pusti mladini svobodo izražanja skozi ples. Naj ji vendar pusti, da so mladi! Snemanje tega pa je bilo za mladega igralca, Kevin jih je tedaj štel 26, očitno skoraj več, kot je še lahko prenesel, česar ni mogel skriti niti pred igralsko zasedbo. Ne ker se morda ne bi znal pretvarjati, izdalo ga je kar telo. Po vsem telesu so mu izbruhnili izpuščaji, najhuje je bilo v predelu okoli pasu, »bilo je, kot bi imel ta predel na udaru napada Nezemljanov«.

Njegovo stanje, v kakršnem verjetno ne bi mogel prepričljivo igrati, pa ni ušlo niti režiserju Herbertu Rossu, ki je brž našel precej filmsko rešitev. »Zvlekel me je na samo, na stran, in mi dejal, da me dajejo živci. Nič drugega, zgolj prenapeti živci. Pred nos pa mi je pomolil polovičko pomirjevala valium,« je dejal hollywoodski zvezdnik in dodal, da je režiserjeva domislica vžgala. Ne le da se je pomiril in je lahkega koraka stopil pred kamere, tudi izpuščaji so izginili!
 

Nora na Kevina

Bacona so pri Footloosu izdajali živci, medtem ko je njegova soigralka Sarah Jessica Parker, ki je bila še povsem neznano ime, trpela za težkim primerom neuslišane in že skoraj nore zaljubljenosti. Srce pa ji ni utripalo za nikogar drugega kot prav za glavnega igralca. »V tistem času je ravno dobro prišel v kino Kevinov film Restavracija (Dinner), ki sem ga gledala kar enajstkrat! Iz časopisa pa sem tudi izrezala vse oglase za film in si z njimi polepila sobo. Bila sem nora na Kevina!«


Zato je bilo za tedaj komaj 19-letno igralko skoraj kot uresničenje sanj, ko je dobila vlogo, čeprav le manjšo, v filmu Footloose. Ne le ker je to pomenilo nov gradnik na njeni igralski poti, pomenilo je tudi, da bo lahko nadvse blizu svojemu idolu in – vsaj v tistem obdobju – moškemu svojih sanj! In poskušala je biti čim več v njegovi bližini, ne le pred prižganimi kamerami in na prizorišču snemanja, tudi zunaj. Pri tem pa je bila nadvse iznajdljiva. Le zaradi njega je vstala navsezgodaj, odkolesarila do hotela, kjer je bival, in mu ponudila, da gre namesto njega v trgovino. Jutro za jutrom, dan za dnem.

»Vsako jutro sem potrkala na vrata njegove sobe z vprašanjem, ali kaj potrebuje iz trgovine. Češ da sem tako ali tako namenjena tja. Vse sem bila pripravljena narediti zanj. Ljubila sem ga!« Kljub temu da je bil Bacon v resnem razmerju z drugim dekletom.


Bila je prepričana, da je nora na Bacona. A je Parkerjeva v sledečih letih spoznala, da je nekaj k njeni brezglavi zaljubljenosti dodalo tudi samo snemanje. »Ko začneš snemati film, se vse drugo ustavi. Skoraj kot vzporedno vesolje, v katerem ti nisi več ti, v katerem se moraš zaljubiti v drugo osebo, jo poljubiti, biti intimen z njo. Poleg tega se delovni dnevi lahko zavlečejo precej pozno v noč, veliko se družiš s soigralci tudi zunaj delovnika. Ni čudno, da se v takšnem že zunajzemeljskem okolju soigralci med snemanji zaljubljajo drug v drugega. In nato odljubljajo.«