V snemanju Harryja Potterja niso uživali

Nikakršnega dvoma ni, da so fantazijski filmi o mladem čarovniku Harryju Potterju ena najuspešnejših in najbolj dobičkonosnih franšiz vseh časov, ki je, reci in piši, med zvezde izstrelila kak ducat nadobudnih igralcev. A kljub astronomskemu uspehu snemanje za marsikaterega ni bilo prijetna izkušnja, tako za nekatere igralske veterane kot mlade igralce, ki so si pot v svet sedme umetnosti komaj utirali. Za nekatere so bili snemalni dnevi celo tako zelo mučni, da so kar sredi vsega želeli vreči puško v koruzo in odkorakati stran.

Preden so se pred skoraj dvema desetletjema prvič zavrtele kamere prvega izmed osmih čarovniških filmov, so bili Daniel Radcliffe, Rupert Grint in Emma Watson le trije otroci, stari okoli 10 let, večinsko z igralskimi izkušnjami zgolj iz šolskih predstav. In se je svetu zdelo, da jim je z vlogami osrednjih filmskih junakov, zaradi katerih njihova imena danes pozna ves svet in imajo na računih milijone, padla sekirica v med.

Toda Grint, ki je v vseh filmih upodabljal rdečelasega bunkeljna Rona Weasleyja in Harryjevega najboljšega prijatelja, ni gojil igralskih ambicij, narobe pa mu je hodil tudi njegov sicer precej introvertirani značaj, da so bili zanj tako snemanja kot promocije filma prej kot izjemna življenjska priložnost nekaj precej mučnega, da se je po četrtem filmu celo želel posloviti od franšize. »Spraševal sem se, ali si tega sploh želim. Ali sem pripravljen žrtvovati svojo zasebnost. Včasih sem imel občutek, da sploh nisem več oseba, prej predmet, ki ga ljudje fotografirajo.«

A čeprav se je na to sčasoma navadil, da se časa pred Potterjem niti spominjal ni več, tudi po zaključku franšize ni vedel, ali želi igro nadaljevati. »Čeprav sem igral v šolskih predstavah, igranje nikoli niso bile moje sanje. Po koncu Harryja nisem vedel, kaj in kako naprej. Želel sem užiti življenje, imel sem občutek, da sem ogromno zamudil.« Podobni dvomi so prevevali tudi Watsonovo, v filmih učenjakarsko Hermiono, ki se ji je zdelo, da življenje sploh ni več v njenih rokah.

»Povedali so mi, kdaj vstati, kdaj jesti, kdaj naj grem na stranišče. Nobena sekunda nobenega dne ni bila v resnici moja.« Kar jo je še bolj pestilo, ko je sledila svojim sanjam in odšla na univerzo, kjer pa se zaradi prepoznavnosti ni mogla zliti z drugimi študenti. Sploh, ko je pritegnila pozornost zalezovalca, da jo je moral po univerzitetnem kampusu – pa tudi povsod drugod – spremljati osebni stražar.

Če je že Rupertu in Emmi nenadna slava korenito obrnila življenje na glavo, potem je povsem pričakovano, da je morda še najizraziteje slabe plati zvezdništva okusil glavni junak v podobi Daniela Radcliffa. Čeprav priznava, da je bilo to, da so iz množice fantičev prav njega izbrali za vlogo Harryja Potterja, velikanski blagoslov, je to terjalo ogromno ceno. Občutki razočaranja, da se včasih ni dobro odrezal pred kamerami, tudi ker se je poklica moral učiti sproti, so bili še najmanj. Zaradi pritiskov življenja pod nenehnim in kritičnim medijskim drobnogledom ter težo slave ga je vsrkalo v vrtinec alkoholizma. »Pil sem veliko in vsak dan. Sicer ne na snemanjih, sem pa na snemanje tudi prihajal pijan. Marsikje v filmu vidim, da v kadrih nisem bil priseben, v očeh je mrtvilo.«

Sloviti filmi niso svetu zgolj dali palete novih, nadarjenih igralcev, pritegnili so tudi nekatere veterane. Tudi Maggie Smith, ki pa je vlogo stroge profesorice na akademiji za čarovnike, Bradavičarki, sprejela le, ker je šla skozi sušno gledališko obdobje. »Nič ne rečem, hvaležna sem, da sem bila del teh filmov, vseeno pa me igra v njih ni zadovoljila,« je priznala Smithova, ki se najraje izraža na gledaliških deskah. »Dan za dnem sem ždela in čakala v snemalni prikolici – to res ni razlog za veselje in zadovoljstvo.« Ob tem pa še velikanski čarovniški klobuki, ki jih danes sovraži iz dna duše. »Velikanski, težki kot cent. To je bila ena najbolj izčrpavajočih reči v mojem življenju.«


Pretiranega zadovoljstva in ponosa ni čutil niti izjemni, danes žal že pokojni Alan Rickman, ki si je kot zloglasni profesor čarobnih napojev Robaus Raws pridobil legije oboževalcev. Kritičen je bil zlasti do režiserjevega pristopa do njegovega lika, češ da ga je popreprostil zavoljo najstniškega občinstva.