V vesoljski obleki so igralko grabili napadi panike

Strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Precej preprosto je iz rokava stresati ta pregovor in prepričevati druge, da ima strah zgolj velike oči in jim v resnici ni treba trepetati. Vsaj dokler tudi tebe ne zagrabi brezkrajna groza. Najsi je upravičena ali ne. To je lekcija, ki se je je med snemanjem serije Away, ki jo je Netflix premierno začel prikazovati na začetku septembra in je požela izjemen odziv, naučila Hilary Swank. Če prej nikoli ni razumela človekovih bojazni, kaj šele paničnih napadov strahu, je v hipu, ko se je za vlogo Emme Green stlačila v astronavtski kostum, na lastni koži izkusila nenadzorovano paniko, tresenje, znojenje in občutek, da se okoli tebe zapirajo stene in ti v pljučih zmanjkuje zraka. »Iskrena bom. Nikoli nisem razumela fobij, za katerimi trpijo ljudje. Seveda do trenutka, ko sem postala skrajno klavstrofobična.«

S serijo Away, ki spremlja pilotko in astronavtko na mednarodni odpravi na Mars, so se oskarjevki uresničile otroške sanje. Kajti čeprav je svoje poslanstvo sčasoma odkrila v igri, je kot dekletce sanjarila, da bi postala astronavtka. A kot je njen lik pred kamerami spoznal, da je treba za sanje marsikaj žrtvovati, saj je morala Emma zavoljo misije, o kateri je sanjala od mladih nog, na Zemlji za sabo pustiti moža in hčerko, tako je tudi Hilary spoznala, da imajo vsake sanje svojo ceno. Ko si je prvič nadela astronavtsko obleko, to namreč še zdaleč ni bilo podobno uresničitvi igralkinih otroških sanjarij, prej nočni mori. »Postala sem izjemno klavstrofobična, do točke, ko sem se začela divje potiti in sem bila v 30 sekundah premočena do kože, v obraz pa rdeča kot zrel paradižnik. Ko sem si prvič poskušala obleči moje vesoljsko oblačilo in čelado, sem skoraj omedlela,« je dejala in priznala, da je tedaj spoznala, da tako skrajni strahovi in panika nikakor niso zgolj duševno stanje, saj imajo tudi očiten telesni odziv. Nekaj, česar poprej ni razumela. »Do tega trenutka nisem poznala strahov in fobij. Še več, povsem odkrita bom, vedno sem si mislila, naj ljudje te svoje travme že prebolijo. Misleč, saj je le pajek, preboli, pojdi stran.«

»Še po šestih mesecih snemanja v astronavtski obleki nisem prebolela svoje klavstrofobije,« pravi igralka. Se je pa z njo nekako naučila shajati. Kajti čeprav se na strahove odzivamo tudi fizično, lahko, to zdaj ve, velik del tega stanja vendarle nadzorujemo, saj so strahovi večinsko le v naših glavah. »Moraš se poskusiti nekoliko umiriti in strah sprejeti, ne pa ga divje odrivati stran. Tako se z njim naučiš shajati.«

Igranje astronavtke je bilo za Hilary pomembna lekcija. Spoznala je, da ni imuna proti fobijam ter da je kljub strahu mogoče storiti stvari, ki smo se jih bali in zato menili, da so za nas nemogoče. »Igranje astronavtke me je prignalo do roba na način, kot si nisem nikoli mislila, da me lahko. Z več vidikov,« je priznala v želji, da bi se ljudje zavedali, da v strahovih niso sami. Tudi če drugi o tem ne govorijo.