V zapletenem ljubezenskem trikotniku

A čeprav bo romantična zgodba Elizabeth Gilbert za vedno živela med platnicami njene samoizpovedne literarne uspešnice Jej, moli, ljubi, prenesene tudi na veliko platno, se je življenje nato odvrtelo v drugačno smer.

Kratka sreča

Njena ljubezen do knjižnega Felipeja bo v svetu pisane besede živela večno, a v resničnosti so se pisateljičina čustva do njenega Joseja Nunesa po 12 letih izpela. No, ali pa se je ljubezen izkazala za utvaro, saj ga je Elizabeth pred tremi leti zapustila zaradi svoje vzornice, zaupnice in dolgoletne najboljše prijateljice Rayye Elias. S katero pa jima je bila namenjena le kratka sreča, saj sta si medsebojna ljubezenska čustva priznali – in tudi prepoznali – šele ob grožnji smrti, ko so Rayyi zdravniki diagnosticirali raka na slinavki in jetrih. V zadnjem stadiju. Brez možnosti rešitve.




A sta novoodkrito ljubezen vseeno pograbili z obema rokama in se ji predali, čustva v krogu najbližjih proslavili z zelo osebno ceremonijo (čeprav ju ta ni uradno in zakonito povezala kot ženi), komaj pol leta pozneje, lanskega januarja, pa je Elizabeth svojo drago že položila v prezgodnji grob. In tedaj nekaj utehe našla v najboljšem prijatelju ljubljene, s katerim so ju zdaj povezala tudi romantična čustva.

Ljubezen obnori

Zveni kot zapleten ljubezenski trikotnik. Moža je zapustila zaradi svoje najboljše prijateljice. Se ji v roku slabega leta zavezala in jo tudi pokopala. Zdaj pa je srečo in vnovično ljubezen našla v objemu moškega prijatelja pokojne ljubimke. »Pomlad je. Vse se prebuja. In morda je pravi čas, da povem, da sem zaljubljena. To je moj srček, Simon MacArthur,« je svetu predstavila moškega, ob katerem se spet počuti živo, ljubljeno in zaradi katerega znova ljubi. In da je njuna ljubezen še toliko pristnejša in bolj posebna. »Simon je bil dolga desetletja Rayyin dragi prijatelj. Pred več kot 30 leti sta Simon in Rayya skupaj živela v Londonu, se imela rada, kot se imajo radi brati in sestre. Zdaj pa sta midva s Simonom našla pot do drug drugega, do najinih src.«



Ljubezen obnori. In morda je želela svojo vzhičenost deliti z vsemi. Čeprav se za njenim priznanjem, da ljubi prijatelja pokojne ljubezni, skriva sporočilo vsem, ki so kdaj izgubili ljubljeno osebo. Vsem njim Gilbertova polaga na srce, naj se ne čutijo krive, če se znova zaljubijo. »Če vam je umrla oseba, ki ste jo ljubili, ste verjetno mislili, da nikoli več ne boste ljubili. A nato nekdo v vas predrami privlačnost, s katero pa ne veste dobro, kaj storiti. Zato vam polagam na srce – to je dobro in v redu. Odprite srce ljubezni. Naj vam vdanost do osebe, ki je ni več med živimi, ne prepreči, da ne bi okusili vsega, kar ponuja življenje.«