Vse bolj se ogiba bolne matere

Multipla skleroza. Ti dve besedici, ki sta lani prišli iz zdravnikovih ust, sta Selmi Blair v hipu obrnili življenje na glavo. Čeprav je začutila tudi kanček olajšanja, saj je naposled vedela, čemu lahko pripiše vse težave in tegobe, s katerimi se je spopadala že leta.

Hollywoodska igralka je že dolgo čutila simptome neozdravljive bolezni, z razkritjem diagnoze pa je sprevidela, da se ji stanje ne bo izboljšalo, ampak se bo postopno še slabšalo. »Resnica je, da se počutim prekleto bolno. Bruham in vse drugo, česar ni vljudno omenjati.«
 

Hudi stranski učinki zdravil

Reči, ki jih je nekdaj opravljala z levo roko, so zanjo postajale vse večji zalogaj. Marsikaj ji je ušlo iz spomina. To ali ono ji je padlo na tla. In skoraj vse jo je tako oropalo energije, da brez takojšnjega počitka ni mogla več nadaljevati. »Sina sem peljala v šolo, kak kilometer od najinega doma, a sem se morala na poti nazaj ustaviti in zadremati. Kar v avtu. Že tako kratka pot me je ubila! Zato sem, ko so mi postavili diagnozo multipla skleroza, jokala od olajšanja. To niso bile solze panike, ampak zavedanja, da me bo telo pustilo na cedilu. Tedaj sem namreč vedela, da se bo to zgodilo, v čemer je bilo nekaj olajšanja, saj nisem več tavala v temi in ugibala. Vedela sem.«

Zlovešče diagnoze ni dolgo skrivala, ampak jo le kak mesec po razkritju jeseni lani tudi delila z javnostjo. Kar je bilo za Selmo lažje kot novico povedati sedemletnemu sinu Arthurju. »Na tem svetu ni ničesar, česar ne bi storila zanj in za čas z njim. Morda nikoli ne bom najboljša mama na svetu, a tu bom zanj tako dolgo, kot je mogoče. Zaradi njega se ne neham smejati, zaradi njega se prilagajam in iščem pot.«

In verjetno je prav njen sinko tisti, zaradi katerega ne vrže puške v koruzo, ampak polna optimizma preizkuša zdaj to, zdaj ono zdravljenje, četudi se ji zaradi nekaterih zdravil in njihovih stranskih učinkov zdi, da ji bolezen še bolj krvoločno kaže zobe. »Občutek imam, da se nikoli več ne bom počutila bolje. A sem vseeno vesela, da se to dogaja meni in ne mojemu sinu.«

Ima boljše in slabše dneve. Ter tudi grozljivo slabe. »Vsi gremo skozi težka obdobja. In danes bi se najraje zvila v klobčič na tleh kopalnice,« je čivknila pred dnevi. In še malce pozneje, da ima občutek, kot da je zlomljena. »Zato si dovolim, da jokam in bruham in sem preprosto žalostna.«


Čeprav se nobeno še tako mučno telesno počutje ne more niti od daleč primerjati s čustveno bolečino ob tem, da ima občutek, da izgublja tudi sina, ker vse teže skrbi zanj. Fantič se namreč vse bolj zaveda materinega zdravstvenega stanja, zaradi česar se je ogiba in beži od nje.