Will Smith na indijanski drogi, haluciniral, da mu propada življenje
V roku dveh let bo nad njegovo življenje privršal tornado in za sabo pustil razdejanje. Od plodovite kariere in denarja, ki mu ga je ta prinesla, ne bo ostalo praktično nič. To so Willu Smithu sporočali in orisali od ajavaske zadeti možgani, halucinacije so bile tako žive, da je zvezdnik začel okoli sebe mahati z rokami in v obupnem poskusu poskušal zagrabiti vsaj delček tega, kar je izginjalo v zrak.
»Moje življenje se je sesedalo. Lahko sem le opazoval, kako se ruši,« je povedal, kaj mu je pod vplivom skrivnostnega koktajla amazonskih Indijancev razkrila spremenjena zavest, ob čemer se mu je v želodcu začelo nevarno dvigovati. Nekako se mu je uspelo pomiriti in zadihati, ko so učinki droge popustili, pa je ob vsem zgolj zamahnil z roko, češ da se halucinacije tako in tako ne uresničijo. Niso namreč prerokba.
»Devetindevetdeset odstotkov reči, zaradi katerih si povzročaš skrbi, se ne uresniči. Večino vsega gorja v življenju pa zakriviš sam,« je dejal. In s temi besedami zadel v tarčo. Bedo in gorje, ki sta se zvalila nanj, je namreč tudi v resnici zakrivil sam. Ali pa so bile njegove halucinacije preroške.
Namreč le malo po tem, ko je voditelju Davidu Lettermanu opisal svojo izkušnjo z ajavasko – intervju je bil šele zdaj predvajan –, se je odvila razvpita oskarjevska podelitev, na kateri je s klofuto, ki jo je primazal gostitelju Chrisu Rocku, zasenčil podelitev teh najodličnejših filmskih priznanj. Ta pa je sprožila verigo odzivov, zaradi katerih se je Smithova kariera znašla pod vprašajem. Morda jo je z eno samo javno prisoljeno klofuto celo uničil.
V zrak odletela tudi hiša
Ajavaske ga je bilo strah. Strah ga je bilo halucinacij in razkrivanja ravni zavesti, ki so umu sicer nedostopne. A se je po temeljiti raziskavi tega skrivnostnega rastlinskega zvarka vendar odločil, da je to nekaj, kar želi poskusiti.
»Ko jo popiješ, naj bi videl plat sebe, ki ti je sicer skrita.« Ko je začela delovati, pa se je nenadoma znašel v dveh vzporednih enakovrednih resničnostih. »Sprva sem mislil in samemu sebi govoril, da tokrat, v mojem primeru, droga morda ne bo prijela. Sedel sem, čakal. Nič. Nato, po kakšnih 45 minutah, pa sem nenadoma zagledal, kako mi pred očmi v zrak odnaša moj denar. V zrak je odletela tudi moja hiša. Izginila je, tudi v zrak, moja kariera. Vse je izginilo. Gledal sem, kako izginja moje življenje. Gledal sem, kako se uresničuje moj največji strah.« Will je to označil za nadvse osebno in skrajno peklensko psihološko izkušnjo svojega življenja. A če je mislil, da je bilo že to peklensko doživljati, čeprav le v vzporedni resničnosti, je nato vse postalo še precej hujše. V glavi je namreč zaslišal glas hčere Willow, kako ga kliče in obupano sprašuje, zakaj ji ne pomaga. »A sem jo lahko le slišal, nisem je videl!«
15 minut je v zadeti vzporedni resničnosti doživljal pekel.
Zato je nehal panično loviti izginjajoči denar in kariero, pomembni so postali le še Willowini kriki. »Prisilil sem se, da sem nekajkrat globoko vdihnil. Postal sem povsem miren, čeprav je bil v mojih mislih pekel. Ko je droga povsem popustila, pa sem spoznal, da bom v življenju vsemu kos ne glede na to, kaj prihaja. Kos bom vsemu, kar bo šlo narobe, vsemu v mojem zakonu, vsemu v življenju.« In morda je to spoznanje tisto, ki si ga zdaj izgovarja kot mantro, saj njegova kariera od oskarjevske podelitve tudi v resnici visi na nitki. Ali se bo pretrgala in ali bo vsemu tudi v resnici kos, pa bomo videli.
