Will Smith prvič o klofuti: skrbi ga, da ne bo vrgla sence na film Emancipation
Z eno javno primazano klofuto je skoraj izničil desetletja igralskega garaštva. Po klofuti, ki jo je Will Smith marca na podelitvi oskarjev prisolil Chrisu Rocku, se je še trenutek prej eden najbolj čislanih hollywoodskih zvezdnikov namreč znašel v nemilosti javnosti in zabavne industrije.
Kot po tekočem traku so mu filmski studii začeli obračati hrbet, izgubljal je vloge, projekte, v katere je bil že vpet, pa so ustavljali sredi produkcije. Zaradi nepremišljenega dejanja se je Smith sicer javno opravičil in v znak kesanja celo izstopil z Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti, a zdelo se je, da si odpuščanja (še) ni prislužil. Zato zdaj le upa, da ljudje zaradi njegove nasilne nepremišljenosti ne bodo kaznovali vseh izjemnih ustvarjalcev, ki so sodelovali pri filmu Emancipation, v katerem je odigral glavno vlogo in prihaja naslednji mesec na velika platna.
»Ljudje, ki so sodelovali pri filmu, so dali vse od sebe in ustvarili resnično mojstrovino. Zato me ubija misel, da njihov trud morda ne bo cenjen in bodo kaznovani zaradi mojega dejanja,« je dejal, a dodal, da hkrati razume, če ljudje še niso pripravljeni na njegovo vrnitev.
Branil ženino čast
Devet mesecev po oskarjevskem incidentu je prvič spregovoril o tisti klofuti, do katere je pripeljal nakopičen bes, ki je tedaj eksplodiral. »Tisto grozljivo noč sem nekaj preživljal, kar pa nikakor ne opraviči mojega vedenja. Preprosto se mi je snelo,« je v prvem pooskarjevskem intervjuju dejal voditelju Trevorju Noahu. »Razumem, da so bili ljudje šokirani. A to nisem bil več jaz, to je bil bes, ki se je v meni dolgo kopičil.«
Ve, da njegovo dejanje ni opravičljivo, a je poskušal vsaj malce osvetliti vse, kar je pripeljalo do tega. »Prizadeti ljudje nato prizadenejo druge. Bil sem spet tisti fantek, ki je opazoval očeta, kako pretepa mamo. A to ni človek, kakršen si želim biti,« sploh, ker se mu je zazdelo, da je v očeh svojega nečaka postal prav to –svoj oče. Ko se je tisti večer namreč vrnil domov, ga je za rokav pocukal njegov devetletni nečak, »najbolj sladek fantek«, in ga vprašal, zakaj je ranil tistega drugega gospoda. »V tistem sem bil popolna razvalina.«
Uradno mu je prekipelo, ker se je Rock precej neslano pošalil na račun gladko obrite glave Jade Pinkett-Smith. A za tem je tičalo še neizmerno več nikoli izrečenega. »V resnici nikoli ne veš, kaj nekdo v tistem trenutku preživlja. Lahko sedite ob neznancu, ki mu je ravno umrla mati, ali ob nekom, ki ima doma hudo bolnega otroka. Ob osebi, ki je izgubila službo ali ravno izvedela, da ga partner vara. A tega ne veš. Nikoli ne veš, kaj ljudje preživljajo. In tudi sam sem tisti večer nekaj preživljal.«
Tisto noč se mi je preprosto odpeljalo.
Kaj natanko ga je tisto noč trgalo in preganjalo, ni razdelal. Dodal je le, da nihče ne sovraži osebe, v kakršno se je tedaj spremenil, toliko kot on sam. »Vedno sem si želel biti superman. Vedno sem želel biti junak, ki reši gospodično v stiski. A sem takrat moral sprejeti, da sem le človek z napakami.«