NA SVOBODI
Za božič še v zaporu, za novo leto doma
Lori Loughlin je po dveh mesecih spet na svobodi. Igralkin mož bo za rešetkami do aprila.
Odpri galerijo
Končno je prišla do konca nadvse mučne preizkušnje, najhujše v svojem življenju. Potem ko se je Lori Loughlin, zvezdnica serije Polna hiša, marca lani znašla v središču neželene medijske pozornosti, ko so agenti FBI odkrili, da je bila ena izmed okoli petdeseterice bogatih staršev, ki so s podkupovanjem in goljufijami svojim otrokom (nezasluženo) kupili mesto na najelitnejših univerzah, so jo novinarji še dolge mesece vlačili po naslovnicah, saj je dokazom navkljub zavračala vpletenost. A je maja letos pod pritiski grožnje celo do večdesetletne kazni popustila in v zameno za nižjo kazen priznala krivdo.
Dva meseca zapora, 100 ur družbenokoristnega dela in 127 tisočakov globe. To je bila kazen, ki ji jo je izrekel sodnik. Po dveh najbolj strašnih mesecih pa je Lori končno lahko slekla jetniški pajac in se vrnila k družini. No, vsaj k hčerkama, njen mož Mossimo Giannulli, ki naj bi bil v univerzitetno prevaro še globlje vpleten, bo iz zapora izpuščen šele aprila.
Ko sta Lori in Mossimo priznala, da sta s polmilijonsko donacijo – ki sta jo za piko na i uveljavljala kot davčno olajšavo – hčerama Olivii in Isabelli pod pretvezo, da sta nadarjeni športnici, kupila sprejem na petično univerzo, bi morala zaporno kazen začeti služiti 19. novembra. A se jima je uspelo dogovoriti, da gre Lori v zapor že skoraj tri tedne prej, 30. oktobra, da bi bili hčeri vsaj na silvestrovo lahko z vsaj enim od staršev. Sploh ker ju med bivanjem v zaporu ni videla, zaradi koronavirusa si je z njima namreč lahko le dopisovala po elektronski pošti. »Da čuti olajšanje, da je spet doma, je premila beseda. Presrečna je, da bo v novo leto stopila s hčerkama. Jo pa vseeno močno skrbi za Mossima in komaj čaka, da se vrne k družini,« je povedal vir.
Čeprav se je Loughlinova psihično pripravljala na zapor, je že v prvih dneh v celici spoznala, da je na to nič ne bi moglo pripraviti. Na začetku naj bi se povsem sesula in se spremenila v živčno razvalino. A se je nato počasi privajala monotonemu ritmu za jetniškimi zidovi, v prostem času prebirala knjige, velikansko oporo pa je našla v veri, ki se ji je v minulih dveh mesecih le okrepila. »Proti koncu, ko je odštevala dni do odhoda, je dan in noč molila,« je povedal vir in še dodal, da je poskušala biti čim bolj neopazna in se morebitnim težavam ogibati v velikanskem loku. »Z drugimi zapornicami se ni družila, vseeno pa ni bila neprijazna.«
Priznala je krivdo in se pred sodnikom tudi javno pokesala. Da zdaj ve, da je povsem izgubila moralni kompas, sprejela nekaj katastrofalnih odločitev in z njimi še poglobila obstoječe neenakosti. Nasprotno njena mlajša hči Olivia, sicer vplivnica na družabnih omrežjih, sprva nikakor ni razumela, čemu tolikšno razburjenje. Ni razumela, čemu so ljudje besni, če so ji starši z nekaj pomoči pomagali na želeno šolo.
»Nisem razumela, kaj naj bi bilo tu tako narobe. Ne nazadnje mnogi starši donirajo šolam. Saj sta trdo delala, da sta to sploh lahko naredila,« je očitno živela v privilegiranem mehurčku. A so se oči vendarle odprle tudi njej, v nedavnem intervjuju je priznala, da zdaj ve, da je bilo to, kar je naredila njena družina, narobe.
»Ni bilo prav. To je bila velikanska napaka. A pomembno je tudi, da dobim drugo priložnost, s katero bom lahko dokazala, da sem se iz tega nečesa naučila. Priložnost, da se odkupim in dokažem, da sem notranje zrasla in dozorela.«
Dva meseca zapora, 100 ur družbenokoristnega dela in 127 tisočakov globe. To je bila kazen, ki ji jo je izrekel sodnik. Po dveh najbolj strašnih mesecih pa je Lori končno lahko slekla jetniški pajac in se vrnila k družini. No, vsaj k hčerkama, njen mož Mossimo Giannulli, ki naj bi bil v univerzitetno prevaro še globlje vpleten, bo iz zapora izpuščen šele aprila.
Dan in noč molila
Ko sta Lori in Mossimo priznala, da sta s polmilijonsko donacijo – ki sta jo za piko na i uveljavljala kot davčno olajšavo – hčerama Olivii in Isabelli pod pretvezo, da sta nadarjeni športnici, kupila sprejem na petično univerzo, bi morala zaporno kazen začeti služiti 19. novembra. A se jima je uspelo dogovoriti, da gre Lori v zapor že skoraj tri tedne prej, 30. oktobra, da bi bili hčeri vsaj na silvestrovo lahko z vsaj enim od staršev. Sploh ker ju med bivanjem v zaporu ni videla, zaradi koronavirusa si je z njima namreč lahko le dopisovala po elektronski pošti. »Da čuti olajšanje, da je spet doma, je premila beseda. Presrečna je, da bo v novo leto stopila s hčerkama. Jo pa vseeno močno skrbi za Mossima in komaj čaka, da se vrne k družini,« je povedal vir.
Čeprav se je Loughlinova psihično pripravljala na zapor, je že v prvih dneh v celici spoznala, da je na to nič ne bi moglo pripraviti. Na začetku naj bi se povsem sesula in se spremenila v živčno razvalino. A se je nato počasi privajala monotonemu ritmu za jetniškimi zidovi, v prostem času prebirala knjige, velikansko oporo pa je našla v veri, ki se ji je v minulih dveh mesecih le okrepila. »Proti koncu, ko je odštevala dni do odhoda, je dan in noč molila,« je povedal vir in še dodal, da je poskušala biti čim bolj neopazna in se morebitnim težavam ogibati v velikanskem loku. »Z drugimi zapornicami se ni družila, vseeno pa ni bila neprijazna.«
Javno se je pokesala
Priznala je krivdo in se pred sodnikom tudi javno pokesala. Da zdaj ve, da je povsem izgubila moralni kompas, sprejela nekaj katastrofalnih odločitev in z njimi še poglobila obstoječe neenakosti. Nasprotno njena mlajša hči Olivia, sicer vplivnica na družabnih omrežjih, sprva nikakor ni razumela, čemu tolikšno razburjenje. Ni razumela, čemu so ljudje besni, če so ji starši z nekaj pomoči pomagali na želeno šolo.
Zaporno kazen je sicer odslužila, vseeno pa bo še dve leti le pogojno na svobodi.
»Nisem razumela, kaj naj bi bilo tu tako narobe. Ne nazadnje mnogi starši donirajo šolam. Saj sta trdo delala, da sta to sploh lahko naredila,« je očitno živela v privilegiranem mehurčku. A so se oči vendarle odprle tudi njej, v nedavnem intervjuju je priznala, da zdaj ve, da je bilo to, kar je naredila njena družina, narobe.
»Ni bilo prav. To je bila velikanska napaka. A pomembno je tudi, da dobim drugo priložnost, s katero bom lahko dokazala, da sem se iz tega nečesa naučila. Priložnost, da se odkupim in dokažem, da sem notranje zrasla in dozorela.«