Za kulisami Gladiatorja so se lomile kosti

Z dvanajstimi oskarjevskimi nominacijami, od katerih je pet kipcev osvojil, se je zgodovinski spektakel Gladiator umestil med filmske klasike. Stoječe ovacije pa je požel tudi pri občinstvu, saj se s slabe pol milijarde v kinoblagajnah ni zastonj zavihtel na drugo mesto najbolj dobičkonosnih filmov leta 2000. A čeprav je njegov uspeh danes neizpodbiten, je bil za kulisami snemanja te filmske epike vihar: od tigrov, ki so skoraj pojedli zvezdnika, sprotnega prilagajanja in spreminjanja scenarija do smrti enega glavnih igralcev, še preden je posnel zadnji kader. Da sploh ne govorimo o tem, da je bil Russell Crowe, ki mu je vloga prinesla oskarja za najboljšega igralca, prepričan, da bo film polomija, ki mu bo pokopala kariero.



Vse se je začelo s sliko. S sliko francoskega slikarja Jean-Léona Gérôma, ki je upodobil zmagovitega gladiatorja, ki stoji na poražencu in opazuje množico gledalcev, željnih krvi in iger. »Podoba me je popeljala v rimski imperij v vsej njegovi veličini in izprijenosti. In ob prebiranju dobrega scenarija in snemanju filma je tisto, v čemer najbolj uživam, ustvarjanje svetov,« je dejal režiser Ridley Scott, ki se ni zmenil za svarila, da scenarij ne obstaja in da so t. i. filmi mečev in sandalov prežvečeni. Želel je posneti zgodbo, spektakel, umeščen v čas rimskega cesarstva.

V zobeh tigra

Zgodbe so se nato lotili kar trije scenaristi, spremembe, dodatke in popravke so dodajali vsak dan in tako rekoč do zadnjega snemalnega dne. Za osnovno idejo stoji David Franzoni, še več osnutkov na njegovih predlogah je spisal John Logan, britanski pisec William Nicholson, sprva odgovoren za nekaj popravkov in predvsem, da izpili osrednji lik gladiatorja Maximusa, da bi bil ljudem bolj všeč, pa je postal kar stalni član filmske ekipe. »Ves čas snemanja sem vnašal popravke in spremembe. Kamor je šel film, tja sem šel jaz z mojim prenosnikom in pisal ter spreminjal.« Da se večini niti sanjalo ni, kako bo film na koncu videti, zaradi česar je marsikdo dvomil o njegovem uspehu. Vključno s Crowom, ki svojega nelagodja zaradi vseskozi spreminjajoče se zgodbe ni skrival, da je bilo delo z njim še nekoliko zahtevnejše kot običajno. In že prej je Avstralec slovel kot vročekrvnež, s katerim ni lahko sodelovati. A producenti so ga težkemu značaju navkljub želeli, njegova moč in stas, vredna gladiatorja, naj bi namreč pretehtala. Pa tudi strah ga ni bilo za film si lomiti kosti. »Še danes se mu poznajo brazgotine, ki jih je pridelal med gladiatorskimi boji. Med snemanjem si je zlomil kolk in kosti v stopalu, skoraj bi ga izmaličil tiger. Za las se mu je izmaknil.« Čeprav ni bil edini, ki je med snemanjem doživel nesrečo ali dve. »Vsi smo se zelo vživeli, in tedaj nekoliko pozabiš, da naj bi bila vse to le igra,« je dejal Djimon Hounsou, eden izmed gladiatorjev, ki je med še posebno vročekrvnim spopadom v gladiatorski areni nasprotnika skoraj zabodel v glavo. Zares, ne zaigrano.

Pivsko tekmovanje

Rane in zlomljene kosti so se zacelile. Precej večja težava je bila, ko je še pred koncem snemanja nenadoma umrl Oliver Reed, ki se je za film prelevil v trenerja gladiatorjev Proksima. Zanj se je vedelo, da je lahko nadvse prijeten, mil in profesionalen – dokler ne seže po alkoholu. A četudi je Scottu obljubil, da med snemanji ne bo pil in se bo omejil le na konce tedna, je bil eden teh vikendov zanj usoden. Menda, tako gredo govorice, naj bi se pijača ali dve po koncu dela, ko so snemali na Malti, prevesila v pivsko tekmovanje z mornarji, na katere je naletel. Osem velikih piv, ducat ta kratkih in pol steklenice viskija pozneje je nezavesten obležal na tleh. In na poti v bolnišnico umrl. V zraku je obvisela tudi usoda filma. Nicholson je takoj spisal kup sprememb, nujna je bila uporaba dvojnikov in računalniško generiranih podob, česar tedaj še ni bilo v vsesplošni uporabi.