Za las ušla serijskemu morilcu

Umoril je najmanj 30 žensk, zaradi česar so ga 1989. posadili na električni stol. A Ted Bundy bi seznamu svojih žrtev skoraj dodal Debbie Harry, pevko skupine Blondie, ki je enemu najbolj zloglasnih serijskih morilcev vseh časov ušla za las. Debbie je namreč sveto prepričana, da je na vročo poletno noč daljnega leta 1972 sedla prav v njegov avto, a jo je notranji čut opozoril na prežečo nevarnost, zato je odprla vrata in skočila na cesto. In preživela!

»Tedaj o Bundyju nisem vedela še ničesar, le mislila sem si, da sem lahko srečna, da sem ušla iz avta tistega kretena. Leta pozneje, ko je bil usmrčen in sem o tem brala v časopisu, pa so se mi vse kocine postavile pokonci. Način delovanja, njegov opis, opis notranjosti avtomobila – vse je ustrezalo. Imela sem gromozansko srečo.«
 

Vztrajal, naj prisede

Sicer ni znano, kod je Bundy hodil tisto poletno noč, in ni dokazov, da bi bil leta 1972 v New Yorku. Poleg tega naj bi začel svoj morilski pohod šele dve leti pozneje, leta 1974. Pa vendar je blondinka pripravljena priseči, da je bil Bundy tisti, ob katerega je trčila na vročo poletno noč pred 47 leti.

»Bilo je pozno ponoči. Želela sem priti z enega konca New Yorka na drugega, a taksija ni bilo od nikoder. Pri meni je ustavil majhen bel avto, voznik mi je ponudil prevoz, toda raje sem še naprej poskušala dobiti taksi. A voznik je bil vztrajen, nagovarjal me je, da mi lahko ponudi prevoz. Dokler nisem prisedla,« v prihajajočih spominih Face It opisuje Debbie, ki je skoraj v trenutku, ko je sedla v avto, zaznala, da je nekaj narobe.

»Bilo je poletje. Vroče in soparno. A okna so bila skoraj zaprta, le nekajcentimetrska reža je bila pri vrhu. Avtomatično sem segla po ročici, da bi odprla okno na stežaj, toda manjkali sta tako kljuka kot ročica za okno.« Opazila je, da je bil voznik, oblečen v belo srajco, sicer zelo čeden, a je od njega vel izjemno neprijeten telesni vonj.

»Dlake so se mi postavile pokonci. Kot bi vedela, da sem v nevarnosti. Z roko sem segla skozi odprtino na vrhu okna, da mi je nekako uspelo z zunanje strani odpreti vrata.« Čeprav naj bi poskušal voznik, ob katerem jo je sicer spreletaval srh, ko je opazil, da bi rada pobegnila, to preprečiti. »Ostro je zavil, jaz pa sem tako rekoč padla iz avta na sredino ceste. Imela sem gromozansko srečo.« Šele leta pozneje naj bi sprevidela, kako gromozansko.


Neprijetno nočno srečanje s čednim, a zaudarjajočim voznikom je doživela leta 1972, več kot 15 let pozneje, leta 1989, pa je v časopisu brala o Bundyjevi usmrtitvi. »Na tisto noč v New Yorku nisem več niti pomislila, a nato sem brala, kako se je loteval iskanja žrtev, kako je bil videti, kateri avto je vozil. In sprevidela sem, da sem tedaj prisedla v Bundyjev avto. Res strašno. Zelo grozno. Bila sem med redkimi srečnicami.«