Za neznano lepotico bi igralec obredel ves svet

V svojih mlajših letih je bil Michael Caine tisti junak, ki je v filmu vedno osvojil dekle, pa tudi v resničnosti so se mu dekleta in ženske skoraj metale pred noge. Čeprav bi lahko izbiral, kolikor bi želel, in pustil, da ženske lovijo njega, je bil vendar legendarni igralec tisti, ki se je spremenil v lovca in z vztrajnostjo krvoslednega psa dvoril ženski, ki mu je v trenutku ukradla srce. Tudi, če je do tedaj v živo sploh še ni videl in je bila, ko se je odločil, da bo njegova, le podoba, ki jo je videl v televizijski reklami. In bi bil zanjo, da jo le spozna, pripravljen prepotovati oblo po dolgem in po čez.

Na začetku 70. let prejšnjega stoletja, ko si je v svetu sedme umetnosti že ustvaril odmevno ime, se je zanj vse spremenilo: »Bil sem doma in po televiziji so začeli vrteti oglas za kavo, v katerem je igrala čudovito lepa Brazilka.« V hipu se je odločil, da jo mora najti. »Imel sem dovolj denarja, zato sem se obrnil k prijatelju in mu dejal, da greva v Brazilijo s prvim letalom naslednji dan in jo najdeva.« Čeprav se je na koncu izkazalo, da bo pot precej krajša, saj je lepa temnolaska živela le kakšna dva kilometra stran.

Vzhičen, vznemirjen in še ves pod vtisom lepotice v oglasu je Caine pred skoraj pol stoletja zavil v bližnji bar s prijateljem predebatirat, kako naj se loti iskanja krasotice. »V tistem pa je k nama pristopil možak in naju pobaral, kaj počneva. Razložil sem mu, da sem v televizijskem oglasu videl svojo sanjsko žensko.« In naključje – ali pa usoda – je hotelo, da je prav neznanec, ki se je pridružil zvezdniku, sodeloval pri snemanju usodnega oglasa. Dekle je dobro poznal, tudi to je vedel, da sploh ne živi v Braziliji, ampak ima stanovanje na ulici le malce stran. Izbrskati njeno telefonsko številko pa tudi ni bil nemogoč podvig. Celo precej lažji, kot jo nato prepričati, da gre z igralcem na zmenek. »Poklical sem jo enajstkrat, od tega me je desetkrat zavrnila. A v enajsto se je vdala in privolila v zmenek. Šla sva ven, se takoj zaljubila in se od tedaj nisva več ločila,« je ljubezensko zgodbo, kako je spoznal svojo ljubljeno ​Shakiro, delil Caine. In dodal, da bi, če bi ga na zmenku zavrnila, vrgel puško v koruzo in se vdal. Pustil bi jo na miru. A k sreči je tudi njo udarilo kot strela z jasnega, kajti »zadnjih 46 let mojega življenja, odkar sem poročen z njo, je bilo najlepših 46 let mojega življenja«.

Oskarjevčeva ljubezenska zgodba je zgodba filmov in romanov. Podobno filmsko je bilo tudi njegovo odkritje, da ima polbrata, za katerega prvih nekaj desetletij svojega življenja niti vedel ni. »Bil sem že precej v letih. Star sem bil 40, morda že 50 let, ko sem bil zaradi snemanja filma v bolnišnici. In tu me je, meni nič, tebi nič, ogovoril bolnišnični delavec, češ da pride k njim vsak ponedeljek tudi moja mama.« O čemer se dvakratnemu prejemniku oskarja niti sanjalo ni. »Kaj? Čemu? Kako? Nič mi ni bilo jasno.« In tudi po odgovorih se Cainu ni nič bolj zjasnilo, saj naj bi njegova mama v bolnišnici obiskovala svojega sina. Torej Michaelovega brata. In čeprav je zvezdnik imel mlajšega brata Stanleyja, z njim ni bilo nič narobe, vsekakor ni bil v bolnišnici. »Bolniški brat me je tedaj odpeljal do domnevnega sina moje mame. Do moškega, starejšega od mene, ki je bil duševno prizadet,« se Caine spominja, kako je izvedel za polbrata Davida, ki je bolehal za močno obliko epilepsije in umrl leta 1992. »Bil je moj polbrat, o katerem pa nam mama nikoli ni nič povedala. Bil je njena skrivnost. Vsak ponedeljek je šla k njemu, mu nosila hrano, ga obiskovala, a nihče tega ni vedel.«