Zadnji dan cesarice Sisi: smrt v njenih očeh

Elizabeto Bavarsko, ženo Franca Jožefa I. in eno najslavnejših evropskih žensk mnogi imenujejo kar princesa Diana 19. stoletja.

Kot avstrijska cesarica in madžarska kraljica je bila priljubljena v svojem času in je priljubljena še danes, o čemer priča veliko o njej posnetih filmov ter serij.

V prvem iz leta 1955 jo je upodobila kultna Romy Schneider.

Sledile so še mnoge uprizoritve njene zgodbe.

Na Netflix proti koncu letošnjega ali v začetku naslednjega leta prihaja druga sezona serije The Empress.

Prva sezona je bila pred dvema letoma najbolj gledana serija v neangleškem jeziku na tej platformi in je v petih tednih zbrala za okoli 160 milijonov ur ogledov.

V drugi seriji z naslovom Sisi, jo je upodobila Dominique Devenport, ki je za tiskovno agencijo AFP izjavila, da je porast zanimanja za lepo Habsburžanko posledica dejstva, da si ljudje želijo več ženskih zgodb, da pa je bila tista cesarice Sisi polna skrajnosti in bolečin.

Na togi avstrijski dvor se je poročila stara komaj 16 let, dušila so jo stroga pravila, mož zanjo ni imel veliko časa, v njeno življenje se je stalno vtikala tašča in pokopala je dva svoja otroka.

Bolestno jo je bilo strah starosti, visoke ni dočakala, saj je bila stara 60 let žrtev atentata.

Leta 1898 jo je v Ženevi ubil italijanski anarhist Luigi Lucheni, ostro bodalo ji je zarinil naravnost v srce. Še isti dan je v hotelski sobi izkrvavela in umrla. Lucieni je cesarico ubil povsem po naključju.

Napad nanjo ni bil njegov prvotni načrt, pod vplivom anarhističnih idej je želel umoriti nekoga znanega iz višjega sloja.

Ko je prišel v Ženevo, je bil njegova žrtev vojvoda Orelanski, a ker je ta spremenil načrt potovanja, je moral načrt spremeniti tudi Lucheni. Kmalu je v časopisih prebral, da je v mestu Sisi in je namesto prvotnega cilja izbral njo.

Usodno je bilo tanko bodalo

Sisi je bila smatrana za najlepšo žensko svojega časa in uporniške narave. Zavračala je zaščito policije in telesnih stražarjev, kar je na koncu plačala z življenjem.

Ko se je v Ženevi odpravljala na ladjo, ki bi jo popeljala po tamkajšnjem jezeru, se je Lucheni zaletel vanjo in jo zabodel. Zaradi tesnega korzeta poškodbe sprva sploh ni opazila in je nadaljevala pot. Šele kasneje je začutila ostro bolečino v prsih.

Njena spremljevalka grofica Sztaray, ki je bila stalno ob njej, je kasneje pripovedovala, kaj se je zgodilo tisti dan:

»Ob hotelu de la Paix, pred katerim je na drugi strani ceste čakal kočijaž, se je približal človek. Tik pred nama je zaigral, da se je spotaknil in z roko naredil čuden gib. Mislila sem, da išče oporo.

V tistem trenutku nisem opazila nič drugega. Niti tega, da je imel v rokah bodalo. Prav ničesar.«

»Cesarica je padla, dojela sem, da jo je oseba najbrž poškodovala. Delovala je negotovo. Nisem pa prepoznala resnosti situacije, ko sem ji pomagala vstati.Kmalu je bila spet na nogah, smejala se je.«

»Vprašala sem jo, ali je v redu in ali se ji je kaj zgodilo, rekla je, da ne.

Pristopil je vratar hotela, ki je bil priča prizoru in rekel, naj se raje vrneva v stavbo. Zakaj, je vprašala cesarica. Morava pohiteti, če želiva ujeti ladjo.

Na glavo si je nadela klobuk, ki ji je padel na tla, vzela sončnik, pozdravila prisotne in šla naprej. Videti je bilo, kot da se ni zgodilo nič.«

Smrt v očeh

»Sem pa videla, da težko hodi. Prosila sem jo, naj pove, kako se počuti. Dejala je le, da jo malo boli v prsih in da ni nič hudega.

Prišli sva do plovila, na mostičku do njega njen korak ni bil več stabilen. Takoj, ko sva se vkrcali, je rekla s pridušenim glasom, naj ji dam roko.

Nisem je mogla pridržati, skupaj z njo sem padla na kolena, njega glava je bila naslonjena na moje prsi.«

»Kričala sem, naj kdo pokliče zdravnika. Cesarica je ležala na mojih rokah, bila je bleda. Spremljevalec, ki je na ladjo nosil najino prtljago, mi je dal vodo. Poškropila sem jo po obrazu, odprla je oči in prisežem, v njih sem videla smrt.«

Grofica je bila tedaj prepričana, da je Sisi doživela kap.

Ko je plovilo izplulo, je cesarica še enkrat odprla oči in nekaj trenutkov begala s pogledom. Nato se je s pomočjo dvignila v sedeč položaj in vprašala, kaj se je zgodilo. To so bile njene zadnje besede, potem je izgubila zavest.

»Odpela sem ji bluzo in korzet, da bi lažje dihala, ko sem odvezala vrvice, sem opazila rdeč madež v velikosti kovanca. Umaknila sem obleko in videla ranico v višini srca. Tedaj sem dojela, kako resno je. Cesarica je bila zabodena s tankim bodalom.«

»Poklicala sem kapitana in povedala, da je na njegovi ladji njeno visočanstvo Elizabeta avstrijska in madžarsko-hrvaška kraljica in da ne moremo dovoliti, da bi umrla brez zdravnika in zadnjega maziljenja.

Prosila sem ga, naj obrne ladjo, vrnili smo se na obalo.«

Srečen, ker jo je ubil        

Cesarica je v hotelski sobi umrla še isti dan, atentator pa je bil kmalu ujet. A srečen, da mu je uspelo umoriti nekoga iz višjih razredov.

»Še enkrat bi storil, kar sem storil. Niti malo mi ni žal,« je rekel na sojenju,

Obsojen je bil na dosmrtno ječo in si 12 let kasneje v zaporniški celici življenje vzel sam.

Elizabetina želja je bila, da bi bila pokopana na otoku Krf, vendar ta ni bila izpolnjena.

Njeni posmrtni ostanki ležijo v družinski grobnici na glavnem dunajskem pokopališču, piše 24sata.hr.