Zaradi divje vožnje na obisk mrtvašnice
Spomladi, ko je Pete Davidson z avtom divjal 160 km/h, trčil v hidrant in vratolomno vožnjo zaključil s trkom v garažo, bi se vse lahko končalo precej drugače. Če namreč ne bi sunkovito zavil in načrtno trčil v hidrant, bi namreč zbil človeka. In sodnik bi komika udaril s precej hujšo obtožbo s precej hujšimi posledicami. »Storil sem nekaj slabega in zato ni povoda za praznovanje,« je zvezdnik priznal, da 18. julija, ko je sodišče sklenilo, da ga ne bo preganjalo, ni skakal od veselja.
Čeprav ni bil navdušen nad kaznijo, ki jo je dobil za svojo brezglavo vožnjo – 50 ur družbenokoristnega dela, tečaj varne vožnje in obisk bolnišnice ter mrtvašnice, da se iz oči v oči sreča s posledicami prometnih nesreč. »V tistem se mi je zdelo, da bi raje za par dni šel v zapor. To je zvenelo kot več tednov dela.«
Imel je srečo v nesreči. Sodno predpisano družbenokoristno delo je bilo, da je spremljal kirurga, ki se loteva eksperimentalnih možganskih operacij na rakavih bolnikih. »Neverjetno in skoraj smešno je, da sem kot kazen lahko pri delu opazoval tega izjemnega moškega, kar je sicer omogočeno le peščici garaških in nadarjenih zdravnikov. Preostali štirje, ki so ga kot jaz spremljali med delom, so bili namreč vsi zdravniki, ki so imeli občutek, da so zadeli na loteriji. Jaz pa sem za to moral le trčiti v garažo,« je dejal komik in razkril, da mu je ta ogled priskrbela sestra Casey, ki je zdravnikova pomočnica.
»Ob teh pacientih sem se počutil skrajno ponižnega. Živim tako, da se velik del časa počutim usrano in se smilim samemu sebi, zdaj pa sem čutil le hvaležnost za svoje življenje. Niti zamisliti si ne morem, kako je biti eden od teh bolnikov,« je dejal Pete, ki se bori z depresijo, odkar je 11. septembra 2001 v terorističnem napadu na newyorška dvojčka izgubil očeta. Stiski je želel ubežati z jemanjem ketamina, a je depresiji dodal še odvisnost.
Ob družbenokoristnem delu je moral obiskati tudi mrtvašnico, kar je bil najbolj morbiden del njegove kazni. Ne le da je moral gledati najhujše posledice brezglave vožnje, napisati je moral tudi esej o tem, česa se je iz te izkušnje naučil.
V sklopu svojega komičnega nastopa, na katerem je zdaj prvič spregovoril o nesreči, je Davidson orisal, kaj se je tiste usodne noči primerilo. Spregledal je stop znak in se za las izognil temu, da bi zbil človeka. »Zavil sem, trčil v hidrant in na koncu zapeljal še v garažo neke hiše. Pomislil sem, da zaradi trčenja v garažo pač ne moreš umreti, v humorističnih serijah običajno kar zapeljejo skoznjo.« A spoznal je, da sta televizija in resnično življenje nekaj povsem različnega. Ko je bilo vsega konec in so bili na Petovo srečo vsi živi in nepoškodovani, se je namreč začel tresti od strahu.
»Prišel je policist, bil je besen. Prepričan sem bil, da grem naravnost v zapor. Paničaril sem, moral sem se na silo nekoliko umiriti,« se spominja. V tistem pa je videl, da ima v tej nesreči tudi srečo, »nihče ni umrl, nihče ni bil poškodovan, za volanom nisem bil pijan«. In vožnja v pijanem stanju bi bila še leto prej precej verjetna, saj je imel precejšnje težave z omamo. Ne le z alkoholom, tudi s prepovedanimi substancami, zaradi česar je bil minulo poletje na odvajanju. »Včasih sem jemal tablete, kokain, ketamin in še bi lahko našteval. A s tem je konec. Imam le še marihuano, čeprav tudi te tako rekoč ne kadim več. Za zdaj se ji še ne bom v celoti odpovedal,« je tudi razkril.
