Zaradi mežikanja je postal zvezda
Daniel Radcliffe je po Harryju Potterju zapadel v alkohol. Občutek ima, da se mora bolj dokazovati kot drugi igralci.
Odpri galerijo
Najbolj znan je seveda kot Harry Potter.
Ko je pred 19 leti prvič zamahnil s čarobno paličico, si je Daniel Radcliffe v ogrinjalu mladega čarovnika Harryja Potterja tako rekoč čez noč pričaral svetovno slavo in okoli 100 milijonov evrov vredno premoženje. Vse to, ko še sploh ni zakorakal iz najstniških let.
A čeprav se je večini verjetno zdelo, da je kot tedaj komaj 11-letni pobič zadel na življenjski loteriji, vse vendar ni bilo tako rožnato. Slava in astronomski zaslužki so ga namreč potegnili v spiralo pijančevanja, hkrati pa ga je hromil občutek nezadostnosti – da nanj v filmskih krogih gledajo skoraj kot na prevaranta, ki je imel zgolj velikansko srečo in ne nujno tudi igralskega talenta.
»Vselej ko pridem na avdicijo, imam občutek, da so vse oči uprte vame. In da vsi mislijo, da sem tu zgolj zaradi Harryja Potterja. Deloma imajo prav, jaz pa imam zato občutek, da moram pokazati še več, kot bi mi bilo morda treba.«
Zaveda se, da je imel velikansko srečo, da so v množici neznanih fantovskih obrazov izbrali prav njega, zaradi česar ga teži skoraj občutek krivde. A vendar je bila ta pomembna življenjska prelomnica tista, zaradi katere je veliko prezgodaj poskusil alkohol, ki je hitro postal njegovo orožje pri spopadanju s pozornostjo. »Ko sem šel v bar in začel piti, nisem bil le še eden izmed okajenih strank. Bil sem pijani Harry Potter, kar je ljudi zabavalo in pritegnilo. Mene pa nekoliko sprevrženo spodbudilo, da sem naročil še en vrček piva ali dva,« se spominja svojih pivskih začetkov, čeprav mu je nagibanje steklenice resneje ušlo izpod nadzora, ko je filmska franšiza o mladem čarovniku prihajala proti koncu. »In še bolj, ko sem se enkrat za vselej poslovil od svojega čarovniškega alter ega, s katerim sem živel toliko let. Mislim, da me je grabila panika, saj nisem vedel, kaj mi prinaša življenje. Nisem vedel, česa naj se na novo lotim, s pitjem pa sem blažil ta občutek nesigurnosti. Zato sem pil in pil. Tega vzorca se nisem otresel več let.«
A čeprav priznava, da mu je tekoča omama blažila paniko glede prihodnosti, za katero ni vedel, kakšna bo, se sprašuje, ali resnično lahko pripiše krivdo za svoj samouničevalni pohod le filmski slavi. »Sprašujem se, ali bi se v vsakem primeru, tudi če bi bil povsem neznani obraz, tako spopadel s prehodom v odraslost. Je šlo za posebne okoliščine ali ne? Ne nazadnje imam ljubezen do pijače v krvi, morda ne po mami in očetu, a pretaka se po prejšnjih generacijah.«
Veliki preboj je Daniel doživel pri 11 letih, a v svet filma je prste prvič namočil že leto prej, ko je debitantsko zaigral v seriji o Davidu Copperfieldu na BBC. Vloga, ki jo je v veliki meri dobil zaradi svojega nekoliko lenega očesa. »Sploh ko sem utrujen, oko utripa in mežika kar samo od sebe. Tedaj še najbolj spominjam na pijanega Homerja Simpsona,« pravi zvezdnik, ki je na njegovi prvi avdiciji pri 10 letih oko nehote pomežiknilo. In to je režiser zmotno zamenjal za izjemno samozavest. »To je bilo tisto, zaradi česar so me poklicali in sem dobil svojo prvo vlogo. Moje leno oko, ki samovoljno utripa.«
Slava in medijska prepoznavnost sta bili zanj preveč. FOTO: Instagram
A čeprav se je večini verjetno zdelo, da je kot tedaj komaj 11-letni pobič zadel na življenjski loteriji, vse vendar ni bilo tako rožnato. Slava in astronomski zaslužki so ga namreč potegnili v spiralo pijančevanja, hkrati pa ga je hromil občutek nezadostnosti – da nanj v filmskih krogih gledajo skoraj kot na prevaranta, ki je imel zgolj velikansko srečo in ne nujno tudi igralskega talenta.
Pil zaradi negotovosti
»Vselej ko pridem na avdicijo, imam občutek, da so vse oči uprte vame. In da vsi mislijo, da sem tu zgolj zaradi Harryja Potterja. Deloma imajo prav, jaz pa imam zato občutek, da moram pokazati še več, kot bi mi bilo morda treba.«
V boju proti alkoholu so mu pomagali tudi soigralci. FOTO: Guliver/cover Images
Zaveda se, da je imel velikansko srečo, da so v množici neznanih fantovskih obrazov izbrali prav njega, zaradi česar ga teži skoraj občutek krivde. A vendar je bila ta pomembna življenjska prelomnica tista, zaradi katere je veliko prezgodaj poskusil alkohol, ki je hitro postal njegovo orožje pri spopadanju s pozornostjo. »Ko sem šel v bar in začel piti, nisem bil le še eden izmed okajenih strank. Bil sem pijani Harry Potter, kar je ljudi zabavalo in pritegnilo. Mene pa nekoliko sprevrženo spodbudilo, da sem naročil še en vrček piva ali dva,« se spominja svojih pivskih začetkov, čeprav mu je nagibanje steklenice resneje ušlo izpod nadzora, ko je filmska franšiza o mladem čarovniku prihajala proti koncu. »In še bolj, ko sem se enkrat za vselej poslovil od svojega čarovniškega alter ega, s katerim sem živel toliko let. Mislim, da me je grabila panika, saj nisem vedel, kaj mi prinaša življenje. Nisem vedel, česa naj se na novo lotim, s pitjem pa sem blažil ta občutek nesigurnosti. Zato sem pil in pil. Tega vzorca se nisem otresel več let.«
Začel v seriji o Davidu Copperfieldu
A čeprav priznava, da mu je tekoča omama blažila paniko glede prihodnosti, za katero ni vedel, kakšna bo, se sprašuje, ali resnično lahko pripiše krivdo za svoj samouničevalni pohod le filmski slavi. »Sprašujem se, ali bi se v vsakem primeru, tudi če bi bil povsem neznani obraz, tako spopadel s prehodom v odraslost. Je šlo za posebne okoliščine ali ne? Ne nazadnje imam ljubezen do pijače v krvi, morda ne po mami in očetu, a pretaka se po prejšnjih generacijah.«
2001. je na velika platna prišel prvi iz serije filmov o Harryju Potterju.
Veliki preboj je Daniel doživel pri 11 letih, a v svet filma je prste prvič namočil že leto prej, ko je debitantsko zaigral v seriji o Davidu Copperfieldu na BBC. Vloga, ki jo je v veliki meri dobil zaradi svojega nekoliko lenega očesa. »Sploh ko sem utrujen, oko utripa in mežika kar samo od sebe. Tedaj še najbolj spominjam na pijanega Homerja Simpsona,« pravi zvezdnik, ki je na njegovi prvi avdiciji pri 10 letih oko nehote pomežiknilo. In to je režiser zmotno zamenjal za izjemno samozavest. »To je bilo tisto, zaradi česar so me poklicali in sem dobil svojo prvo vlogo. Moje leno oko, ki samovoljno utripa.«
