Zaradi vloge iz mišičnjaka v debelinka

Velik del minulega desetletja je Mark Ruffalo prebil v vlogi svojega mišičastega filmskega alter ega Hulka. Nato je prišla zahtevna vloga v novi seriji na HBO Vem, da je to res (I know this much is true), v kateri je na svoja pleča prevzel kar dvojno odgovornost in ki je, vsaj v enem delu, od zvezdnika zahtevala povsem drugačno telesno (ne)pripravljenost.

V srce parajoči zgodbi o izdaji, žrtvovanju in odpuščanju, ki je sicer že pred dobrimi 20 leti zrasla v glavi avtorja istoimenske knjižne uspešnice Wallyja Lamba, se je dobitnik emmyja prelevil v identična dvojčka Dominicka in Thomasa Birdseyja. A četudi sta na pogled podobna kot jajce jajcu, Thomas trpi za shizofrenijo in je zaradi jemanja zdravil precej obilnejši od brata. Zato se je moral tudi igralec, ko se je iz Dominicka prelevil v Thomasa, ne le poglobiti v temačni svet duševnih bolezni, pač pa se posloviti od mišic na račun maščobnih blazinic. »Mislil sem, da mi bo prijetno, ko se bom lahko nažiral z vsem. A ko se začneš pitati, romantika hrane izgine.«

Prvih 15 snemalnih tednov je bil Dominick, po pettedenskem premoru, med katerim se je moral skrajno spremeniti, pa je pred kamere stopil kot shizofreni Dominick. »Nismo hoteli, da bi vsak dan skakal iz ene vloge v drugo in si ob tem natikal lasuljo in se tlačil v obleko, ki te odebeli. Lika smo želeli resnično ločiti. Thomas je namreč na zdravilih, na stabilizatorjih razpoloženja in antipsihotikih, po čemer se mnogi precej zredijo,« je dejal Ruffalo in še, da je sprva poskušal prepričati režiserja Dereka Cianfranca, da bi oblekel primerno obleko, a Derek o tem ni hotel niti slišati.

»Pridobivanje teže je bilo precej zahtevnejše, kot sem sprva mislil. Načrt je bil, da bom jedel ogromno testenin, kruh, sladoled, krofe. A me je po tej hrani pekla zgaga, prebava je postala katastrofalna, da niti ležati nisem mogel, zato sem na koncu jedel le sklede ovsene kaše z maslom, javorjevim sirupom in smetano. Počutil sem se kot pujs pred zakolom.«
V petih tednih se je zredil za 13 kilogramov. A če je bil že to zahteven del priprav na vlogo, je bilo vsaj tako težko in čustveno precej bolj izčrpljujoče, ko se je poskušal vživeti v Thomasa.


»Teh nekaj tednov sem bil nadvse osamljen. Thomas namreč sliši glasove, si domišlja. In med snemalnim premorom sem hotel zlesti v njegovo kožo, preštudirati, kaj shizofrenija je. In kakšna je ta bistvena razlika med bratoma.« Kajti čutil je velikansko odgovornost, da verodostojno odigra. »Bilo me je že skoraj strah igrati ta lik. Gre namreč za nadvse pomembno temo. In jaz sem jo moral pravilno osvetliti.«