VOH
Zavoha lahko le še pomaranče
Rose McGowan je v avtomobilski nesreči izgubila voh. Hišo opremila s senzorji, saj je že pozabila ugasniti plin.
Odpri galerijo
Nejaj izgubiš, nekaj dobiš. Tako usoda ohranja stvari v ravnovesju, kar je spoznala tudi hollywoodska igralka in aktivistka Rose McGowan, ki sicer ne razloči več vonja konjskega gnoja od nežno dehtečih vijolic, lahko pa okusi paleto še najbolj pretanjenih okusov, ki jih večina še zazna ne. V nesreči pred petimi leti, ko je njena glava doživela bližnje srečanje z avtomobilskimi vrati, je namreč izgubila čut za vonj. A v zameno dobila že noro izostren čut za okus, kar ji je dokazala serija testov na harvardski medicinski šoli.
Čutila imamo za sama po sebi umevna. Šele ko smo za katero od njih oropani, v celoti spoznamo, kako pomembni so, lahko celo življenjsko. »Ker ne vonjam več, sem morala hišo opremiti s senzorji za plin in podobno, za vsak primer, če bi pozabila izklopiti štedilnik ali pečico. To se mi je namreč že pripetilo – plin sem pustila odprt, a tega nisem zaznala, saj ga nisem zavohala,« pravi igralka in poudarja, da je zdaj spoznala, kako so nekatere vrste nevarnosti neločljivo povezane z našimi čutili. Neugodno se ji zdi tudi, da nima pojma, kakšne vonjave oddaja po prhi. »Zdaj se v trgovini ne morem več odločati med najrazličnejšimi vonji gelov za prhanje, kupujem le znane. Nikakor nočem hoditi okoli in dišati po, denimo, moški kolonjski vodici.«
Rose že pet let uporablja iste – in preverjene – parfume, deodorante in mila. Zaradi avtomobilske nesreče pred petimi leti, ko je z glavo trčila v avtomobilska vrata, ki jih je prehitro zaprl hotelski uslužbenec, ima namreč le še štiri osnovna čutila, ne več petih. A kot da to ne bi bilo dovolj čudno, se ji je izostril okus.
»Danes pravim, da sem že super okuševalka. Po nesreči je bilo namreč vse, kar sem dala v usta, kot eksplozija okusov. Zaradi nenadoma izjemnih brbočic so me proučevali na Harvardu, kamor sem zaradi poizkusov letela enkrat na mesec. Tam so mi na jezik lepili posebne trakove, s katerimi so merili raven kisline in podobno. Poskušali pa so me pripraviti tudi do tega, da bi kaj zavohala – a brez uspeha.« Edino, česar njen nos še zazna, je vonj pomaranč.
Čutila imamo za sama po sebi umevna. Šele ko smo za katero od njih oropani, v celoti spoznamo, kako pomembni so, lahko celo življenjsko. »Ker ne vonjam več, sem morala hišo opremiti s senzorji za plin in podobno, za vsak primer, če bi pozabila izklopiti štedilnik ali pečico. To se mi je namreč že pripetilo – plin sem pustila odprt, a tega nisem zaznala, saj ga nisem zavohala,« pravi igralka in poudarja, da je zdaj spoznala, kako so nekatere vrste nevarnosti neločljivo povezane z našimi čutili. Neugodno se ji zdi tudi, da nima pojma, kakšne vonjave oddaja po prhi. »Zdaj se v trgovini ne morem več odločati med najrazličnejšimi vonji gelov za prhanje, kupujem le znane. Nikakor nočem hoditi okoli in dišati po, denimo, moški kolonjski vodici.«
Rose že pet let uporablja iste – in preverjene – parfume, deodorante in mila. Zaradi avtomobilske nesreče pred petimi leti, ko je z glavo trčila v avtomobilska vrata, ki jih je prehitro zaprl hotelski uslužbenec, ima namreč le še štiri osnovna čutila, ne več petih. A kot da to ne bi bilo dovolj čudno, se ji je izostril okus.
»Danes pravim, da sem že super okuševalka. Po nesreči je bilo namreč vse, kar sem dala v usta, kot eksplozija okusov. Zaradi nenadoma izjemnih brbočic so me proučevali na Harvardu, kamor sem zaradi poizkusov letela enkrat na mesec. Tam so mi na jezik lepili posebne trakove, s katerimi so merili raven kisline in podobno. Poskušali pa so me pripraviti tudi do tega, da bi kaj zavohala – a brez uspeha.« Edino, česar njen nos še zazna, je vonj pomaranč.
Predstavitvene informacije
Komentarji:
22:45
Trgovska logika