Zlati ribici vdihnila življenje s poljubom

V kar sedmih filmih o Jamesu Bondu je bila tista hladna, neomajna šefica M, ki britanski obveščevalni službi vlada s strogo roko, in je ena redkih, če ne celo edina ženska, ki ji agentov šarm ne zamegli razuma. Kar pa ni edina že skoraj nadnaravna sposobnost oskarjevske dame Judi Dench.

V njej je namreč tudi magični dar življenja, s katerim zmore obuditi mrtve. To ji je doslej uspelo enkrat, ko je s poljubom življenja svojo zlato ribico, ki je negibno lebdela na gladini vode, pripravila do tega, da je spet živahno zamigala z repom in ji še dolgo delala družbo. Še več, ribica ni le preživela, tudi zrasla je do skoraj nepredstavljive dolžine.

Živali obožuje. V obdobju, ko je bilo na domu britanske zvezdnice najbolj živahno, so ji družbo delali kar štiri mačke, pes, dva morska prašička in dve zlati ribici – če v to mini živalsko kraljestvo ne prištevamo še treh orangutanov, ki jih je igralka posvojila med snemanjem dokumentarca na Borneu, s katerim je opozarjala na nujnost ohranjanja in zaščite deževnega gozda ter ogroženih vrst.

»Zdaj je prvič, da doma nimam ne mačke ne psa,« je žalostno povedala velika ljubiteljica živali. »Umrla pa je tudi moja zlata ribica.« Ni prvič, da se je Judi od slednje morala posloviti, četudi v prvo ne dokončno. »Ko je bila še zelo zelo majhna, je umrla,« pri čemer je razložila, da je vedela, da je z drobno živalco nekaj pošteno narobe, ko jo je našla lebdeti na površini akvarija.

»A sem, tako se mi zdi, za hip videla mini trzljaj. Zato sem jo zagrabila in ji pihnila v usta. Dala sem ji poljub življenja. Vem, da se to naj ne bi delalo in naj ne bi smelo delovati, saj ima škrge.« A je vseeno uspelo. Ribica je zaplavala! Še več, postala je prava velikanka, dolga kakšnih 15 centimetrov. Judi, ki ji smisla za humor očitno na manjka, pa jo je poimenovala po svetniku Lazarju, ki ga je Jezus štiri dni po smrti spet obudil med žive.

Poljub sedemkratne nominiranke za oskarja, ki ji je upodobitev kraljice Elizabete I. kipec tudi prinesla, ima torej čudežno moč. Čeprav to ni njena edina nadnaravna sposobnost. Videva – ali pa najmanj zaznava – namreč tudi duhove pokojnih, vsaj njenega moža, ki jo še skoraj dvajset let po svoji smrti še vedno obiskuje na domu. »Nepričakovane stvari se dogajajo. Včasih se vrata hiše odprejo kar sama, mislim, da tedaj pride naokoli. Spet drugič zatavam v neko sobo in naletim na fotografijo ali kaj podobnega.«

Za vsem tem, tako je prepričana Dencheva, je moški, ki ga je ljubila trideset let. Z Michaelom Williamsom sta bila poročena od leta 1971 pa do njegove smrti leta 2001, pičle tri tedne pred njuno 30. obletnico poroke. In v vseh teh letih niti enega bednega dne, polnega zakonskih prepirov in zdrah. »Seveda je kdaj imel kak slab dan, a bil je najbolj nesebična oseba in svojih slabih trenutkov ni prenašal na najin odnos. Znal me je nasmejati kot nihče drug, do krohota in kruljenja! Imela sva se čudovito, nikoli trenj ali nejevolje. Prava srečnica sem, da sva se spoznala.«


Zato priznava, da verjetno nikoli ne bo povsem prebolela njegove smrti in ga nehala ljubiti. Kljub temu da je že devet let srečna in zadovoljna z okoljevarstvenikom Davidom Millsom, čeprav ni pričakovala, da ga bo zaneslo v njeno življenje ter da bo še v drugo okusila ljubezen.